Spomini na občno zborovanje

Morda je nekoliko presenetljivo, da po tako temeljitem in predanem zborovanju premorem spomine nanj, ampak jih. Čeprav, roko na srce, so tisti iz poznih nočnih ur rahlo zamegljeni. Ne bi si upal trditi, če smo Smolarjevo Prostitutko res zapeli ali se mi samo dozdeva. In če sta načelnik in predsednik plesala na mizah ali samo na stolih. Je bilo pa fajn, o tem ni dvoma.

Zjutraj, ko je bilo še vse jasno (razen vremena), sem se pridružil tečajnikom na šolskem izletu. Zbor ob Bohinjskem jezeru je bil zaradi klavrne vremenske napovedi prestavljen s sedme na deveto uro, kar mi je čisto ustrezalo. Pot od jezera do Vogarja je v srednjem delu pokazala svoje zobe z nespodobno okroglimi, gladkimi in sveže namočenimi tlakovci. Mislim, da tečajniki zaradi pomanjkanja izkušenj tega niso opazili, ker so kar pičili naprej. V koči na Vogarju smo se okrepčali in odložili odvečno robo, potem pa nadaljevali do planine Blato, kjer so tečajniki izvedeli nekaj o opremi, gibanju z derezami in cepinom, lavinski tehniki, preizkusili pa so se tudi v iskanju z žolno.

Kmalu po povratku na Vogar se je začela nabirati tudi popoldanska ekipa. Sledilo je načelnikovo poročilo o dogajanju v preteklem letu, zelo dobra večerja, nato pa še dolgo napovedovano in težko pričakovano predavanje našega predsednika Tonija. Kdor je manjkal, mu je lahko žal, ker je bilo res zanimivo in zabavno. Ferajn je poskrbel, da ob tem nismo trpeli žeje.

Po koncu uradnega dela se je razživel družabni program - zagrete debate, podkrepljene s špricerjem in pivom, disko na prostem, pevski krožek z dvokitarno spremljavo ... Kakor se za žurko spodobi, je glasnost naraščala, intonacije ne, število padlih borcev je počasi, a vztrajno raslo. Ob treh je oskrbnik prinesel zalogo vina in radenske, da se je lahko mirne vesti odpravil spat, dve ure kasneje pa smo podlegli tudi najbolj zagnani.

Težava je nastala, ko nismo našli svoje sobe. Vedeli smo sicer, da Toni, Jan, Mato in jaz spimo v isti sobi, njena številka pa je bila za nas popolna neznanka. Tudi slepo iskanje prazne sobe ni obrodilo sadov, razen nekaj zmečkanih prebujenih frisov. Ko je polovica ekipe že obupala in razgrnila spalke na hodniku (za načelnika je bila na voljo otroška postelja pod stopnicami), je Gal na srečo našel seznam sob in rešil situacijo.

Zjutraj je bilo počutje presenetljivo dobro, razkošen zajtrk ga je še izboljšal. Po zajtrku se je koča počasi začela prazniti. Najpočasnejši smo pobrali še zapuščene rekvizite, ki jih bodo lastniki lahko prevzeli na enem od prihajajočih ferajnov v Žabcu. Jaz imam v oskrbi bleščeče oranžno adidasovo kratko majico, za katero mi je načelnik prepovedal, da mu jo še kdaj pokažem, ker bi mu skurila oči.

Sprehod nazaj do jezera je kljub rahlemu dežju deloval kar blagodejno. Tudi spolzki okrogli kamni so bili nekoliko manj napadalni kakor dan prej, morda zato, ker sem imel mehkejši korak. Mrzli avti sicer niso izkazali pretirane dobrodošlice (še posebej do tistih, ki so postopek ponovili večkrat), so nas pa uspešno spravili domov do toplega tuša in domače postelje.

Mislim, da je bil to moj najljubši občni zbor. Res je bilo fajn, prav terapevtsko. Hvala vsem za super družbo, zabaven program, dobro muziko, navodila za pot do sobe ... Oziroma z besedami nesporne avtoritete v zapiranju ferajnov:

"This is too good!"

Dejmo še kdaj.

Miha

P.S. Slik nimam, jih pa lahko dodam, če mi jih kdo pošlje. Aaajde.