V spomin

Juriju, našemu Jurcu v slovo!

Že leta 2003, ko si prišel v alpinistično šolo na Akademski alpinistični odsek, si vnesel nekaj novega v naš 'ferajn'. Hitro smo spoznali, da si nekaj posebnega. Tvoja zagnanost, želja po doživljanju novega, tvoja preprostost se je prijela marsikoga. Tvoj način doživljanja gora in sočloveka, soplezalca in vseh okoli tebe je bil tako pristen, iskren, dostikrat čustven in tako resničen, da se nas je res dotaknil.

Hitro si se vživel v naš svet. V svet plezalcev, ljudi, ki včasih ljubimo gore bolj, kot bi morda smeli ali pa bi naši bližnji, domači, radi videli. A tu ni poti nazaj. Kot nas, so tudi tebe gore in njihova lepota prevzele, začarale, včasih uročile in dostikrat smo se težko uprli njihovemu klicu. In takrat si rekel: "Gasa modrasa" v nov trenutek, v novo izkušnjo, v novo doživetje! In smo odšli, v prečudoviti gorski svet, novim avanturam naproti.

Živi! Živi polno! Tako si ti rekel.

Jurc, bil si MOŽ, kot se reče, kot si sam dostikrat rekel. V sebi si imel nekaj, kar te je gnalo tako močno, da si bil težko pri miru. Če nisi zatikal cepinov, prijemal grifov, si vihtel motorko v gmajni, 'šraufal' vse po vrsti, bil 'ta glaven' pri kaki debati ali pa plesal ska. Še zdaj se verjetno strese kaka ljubljanska, pa tudi kaka druga smreka, če se omeni tvojo motorko. Bil si tak, da je bilo treba do konca izkoristiti vsak trenutek. Dostikrat se je zgodilo, da si kako noč izpustil spanje, ker so te čakale nove dogodivščine, za spanec ni bilo časa. Koliko večerov smo si podaljšali v noč, ko smo sanjali in snovali plezalske plane. S teboj nas je povezovala ljubezen do narave. Kolikokrat smo se pogovarjali o domači kmetiji, o kateri si vedno govoril s posebnim zanosom. Tvoja ljubezen do zemlje, do dela. Včasih nismo razumeli, še večkrat pa smo ti zavidali te občutke. Si si pa znal vzeti čas za prijatelje. Znal si resnično prisluhniti in biti v oporo, ko te je kdo najbolj potreboval.

V tebi se je kopičila neizmerna energija, s katero nisi varčeval in si jo razdajal tudi nam, tvojim prijateljem in tudi ostalim. Energija, ki je neuničljiva, srčnost, ki je brezmejna, ljubezen, ki je vsemogočna! Veš Jurc, kako smo to čutili in kako bomo to pogrešali. Težko je zapolniti list papirja, ko pa si bil tolikim toliko! Kot soplezalec, kot prijatelj, fant, sin, vnuk, kot učitelj, kot zavetnik, vzor in še marsikaj. Vse z dušo in ljubeznijo.
Bil si nam vzor moči, neizmerne moči in dostikrat smo se spraševali, od kod jo jemlješ. A ko se je vremenski stroj zagnal, ko so mraz, sneg in veter začeli tekmovati med seboj, sta se z Davorinom, tvojim dobrim prijateljem in plezalskim bratom, znašla sredi ledenega pekla, ki vaju ni hotel izpustiti z vrha tako mogočne gore. Želja je bila premočna, svet se je ustavil in utrnila se je zvezda.

Ostal boš v naših srcih globoko zasidran, kot Jurc, ki je rad gledal zvezde. In ko bo poleti zadišalo po senu ob prvi košnji, ko bomo zaslišali avto skrit izza ovinka, ko bo topel veter potegnil čez greben ali pa ko bo padla prva snežinka, ko bomo sedeli na vrhu osvojenega vršaca in opazovali svet pod nami, ko se nas bo priljubljena melodija dotaknila, ko bomo zaslišali glas prijatelja, videli njegov nasmeh, ko bomo začutili pravi stisk roke in bomo pomirjeni in še v toliko trenutkih, takrat se bomo spomnili nate.

In še bomo zahajali v gorski svet. Še bomo segali v višave, med bele orjake, v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd. Še bomo ljubili življenje, kot si ga ljubil ti. Še bomo iskali energijo, ki si jo izžareval in Jurc, ne bomo te pozabili! Tvoja energija ne bo izginila. Še nekje šiba, se iskri in se smeji.
 

Radi te imamo, Jurc. Bil si pravi Akademc in vedno boš z nami.

V spomin JASNI BRATANIČ

V snežnem plazu pod Mojstrovko je ob božiču ugasnilo življenje naše prijateljice in soplezalke Jasne Bratanič.

Na naš alpinistični odsek je prišla pred petimi leti. Že na prvih gorskih turah nas je začudila njena izredna volja in vztrajnost. Ker je bila tiha in zadržana, je le malokdo od nas slutil odločitev, da bo alpinizem postal njeno življenje.

Po dveh letih je prvič odpotovala v Himalajo. Vsi smo mislili, da le na izlet, izkazalo pa se je, da je imela resen namen sama splezati na težak šesttisočak. Pol leta kasneje je odšla v Peru in tam preplezala več smeri in osvojila tudi najvišji vrh Peruja Huascaran. Naslednje leto je na sicer neuspešni odpravi na Anapurno II prišla najvišje in ob koncu leta jo je Planinska zveza Slovenije imenovala za najboljšo slovensko alpinistko leta 1994.

Lani pomladi je bila s Stanetom Belakom - Šraufom na izvidniški odpravi v vzhodnem Nepalu. Po vrnitvi je z njim in nekaterimi soplezalkami preplezala vrsto težkih smeri in zazdelo se je, da njeno najboljše alpinistično obdobje šele prihaja. Za gore, plezanje in trening je izkoristila vsak prost trenutek. Pred seboj je videla velik cilj, prvenstveno smer v Himalaji.

Z Jasno smo vsi radi plezali. Bila je zanesljiva, tovariška in prijazna. Zaradi požrtvovalnosti je bila dobrodošla na vsaki odpravi. Ko so pod Vršičem našli Šraufov avto, smo vsi spoznali, kaj se je zgodilo, povsem sprijazniti pa se s tem nismo mogli. V trenutkih sanjarjenj se je v nas večkrat utrnila misel, da se bosta še kdaj vrnila. Sedaj je slovo postalo resnica.
 

Jasna, imeli smo te radi!
 

Poročilo o nesreči v Tamarju, v kateri so leta 1950 umrli trije člani Akademskega Alpinističnega Odseka (uredil France Malešič)

28.05.1950 je 13 plezalcev vstopilo v dve smeri Jalovca (2647 m, Julijske Alpe). V Hornovi smeri so bili štirje alpinisti AO Iskra iz Kranja in pet alpinistov AO Univerza (kasnejši Akademski AO) iz Ljubljane, v Comicijevi smeri v severovzhodnem razu pa dve navezi. Ker je bilo zjutraj vedro, so bili le lahno oblečeni, nekateri so se za plezanje odločili celo šele, ko so prišli pod steno; prijatelji so se namenili, da bi jim bodo odnesli hrano čez Kotovo sedlo in po grebenu proti vrhu in jih tako olajšali. Zaradi nenadnega poslabšanja vremena pa so morali okrog desete ure obrniti. Že ob prvih zrnih sodre je blisku sledil blisk. Ohladilo se je, snežni vihar je naraščal z izredno silo.

V Hornovi smeri so najprej zašli, čeprav je eden od njih smer že enkrat preplezal. Pod zaledenelim kaminom se je vsa skupina ustavila. Štirje so nadaljevali, bivakirali v izstopnem delu in drugi dan precej zdelani izplezali; od drugih pet se je eden pridružil prvim, da bi odšel po pomoč, štirje pa so izčrpani sklenili sestopiti, a so obstali raztežaj nad Kegljiščem. Dva sta se stisnila skupaj, dva pa sta ostala na izpostavljenih položajih. Zvečer je podlegel 23-letni Slavko Tominec, študent slavistike iz Ljubljane, ponoči pa 21-letni Igor Kovačič, študent rudarstva. Oba sta bila pripravnika AO Univerza in sprva sploh nista imela namena plezati, v steno ju je zvabilo šele lepo vreme. Soplezalca sta preživela.

V severovzhodnem razu je prva naveza vstopila v steno, še preden so se drugi odločili za Hornovo smer; izplezala je ob 15.30 in slabo oblečena ni mogla čakati. Vrnila se je z Jalovca in ob 19. uri obvestila reševalce. "Drugi navezi sva pomagala na težjih mestih, čez zadnji previs sva izplezala in odšla naprej. V previsu sva pustila mnogo klinov, tako da sva bila brez skrbi zanjo." Pustila sta tudi vponke, pomožne vrvice in najlonsko vrv, počakati pa ju nista mogla, ker je bil eden prelahno oblečen, drugemu pa so odstopili podplati. V drugi navezi je 23-letnemu Francu Vavpotiču, študentu strojne fakultete, soustanovitelju in predsedniku AO Univerza šele po dobrih dveh urah v tretjem poskusu in v neurju uspelo priti čez izstopni previs. Onemogli soplezalec je ostal pod njim. Prvi je odšel po pomoč. Pri sestopu z vrha je zdrsnil v kamin na južni strani, ki ga običajno uporabljajo za zimski pristop, omagal in zmrznil.

Reševalci so naslednji dan najprej našli plezalce na Kegljišču in jim pomagali. Nato so zaslišali klice iz raza. Plezalec, ki je ostal v njem, je bivakiral pod previsom in ga ni premočilo, kar mu je rešilo življenje. Ko so ga reševalci potegnili čez previs, so šele po pogovoru z njim ugotovili, da njegov soplezalec ni prišel do doline. Našli so ga tretji dan. Visel je na lednem kladivu, zabitem v sneg. Bil je navidez nepoškodovan.

(SPor 1. 6. 1950 por., fotok.; Poročilo udeležencev, 31. 5. 1950; Ljudska pravica 18. 6. 1950; PV 1950, 143, 162, 192 om., 1951, 103 por.; Pregled reg.; PV 1959, 27 fotopl., 28 čl.; Praček, Reševalci 46 čl., 1968, 476 om.; Mazi 319; Praček, Kronika: napak Vavpetič; Šegula, Nevarnosti 107 opis, 466 om.; Jurca an. = PV 1977, 365: Vavpotič naj bi si zlomil nogo, vendar pri obdukciji vseh treh niso mogli ugotoviti ničesar posebnega. Vzrok: mraz ob popolni izčrpanosti in demoralizaciji, slabi prehrani in prelahki obleki.

Tominec (PV 1950, 262 čl., 1951, 103 fotop.)
Kovačič (PV 1951, 76 čl., fotop.)
Vavpotič (PV 1951, 77 čl., fotop.: Vavpetič)