Gruzija

Kot zadnja leta, smo letos z družbo zopet poiskali bolj zapostavljeno državo, kjer gre pričakovati nekoliko bolj umirjen življenjski ritem, cenovno dostopne storitve in malo manj obljudena gorovja. Vse kar smo iskali smo našli v Gruziji, primarni cilj je bil zapravit nekaj dni s pohajkovanjem po hribih na SV države, preostale dni pa malo bolj sproščeno zapraviti po vinorodni pokrajini Khaketi, ki se nahaja V od glavnega mesta Tbilisi.

 Za treking smo si izbrali področje, ki se nahaja pri meji s Čečenijo, hribovje se tam giblje na višinah cca. 2000 - 4500 m, na tem koncu je tudi mnogokrat prehojeni treking Shatili – Omalo, ki pa nam je služil zgolj kot nekakšen orientir, raje smo se držali tistega »gremo mi po svoje« in se na »magistralo« priključili v zadnjem delu poti.

Zadano pot smo prepešačili v 4 dneh..

Dan 1:  Štart prelaz Datvisjvari. Bolj popoldanski sprehod, a ravno dovolj, da smo občutili, da se gibljemo nekoliko višje kot v domačih gorah in da bodo nahrbtniki pač težki.

Dan 2: Celodnevno pešačenje po travnatih grebenih (cvetoči travniki) na višini 2800-3000 m, na koncu nas pričaka lep pogled s Patara Borbala 3134 m na dolino reke Tushetis Alazani, kjer smo prenočili. Ta dan smo srečali pastirja s povsem zlato garnituro zobovja in ogromno čredo ovac, ki je bila sicer po njegovih besedah manjša za ducat ovac kolikor naj bi mu jih oklal volk. Nekoliko strahu sta nam v hlače nagnali tudi dve kači, ki smo jih skoraj pohodili tekom dneva.

Dan 3: Nekolikšno poslabšanje vremena za premik prek prelaza 3487 m v dolino reke Kvakhidistskali, po kateri poteka pot Shatili – Omalo. Vreme nam ni bilo preveč usojeno, prav tako ni bilo najti kake uhojene poti, prečkanje ledeno mrzlega potoka in snežišč pa so nas cel dan držali v nesigurnosti glede izvedljivosti našega plana. Teren se nad cca 3000 m spremeni v nekakšen skalnat drobir, ki se kar dobro melje pod nogami. Po celodnevni hoji smo prispeli do nekakšnega kamp prostora, kjer taborijo ljudje na poti Shatili – Omalo, obisk te poti je tolikšen, da se očitno splača tam prodajati kruh, paradižnik in pivo. Pasalo je.

Dan 4: Še zadnji dan hoje po dolgi dolini reke Kvakhidistskali, hoja nekoliko bolj monotona kot prejšnje dni, a časovno nič kaj krajša. Za dvig utripa na vsake toliko poskrbijo psi ovčarji, za razbitje monotonosti pa gorske vasice in ostanki naselij in stolpov starih ne veliko manj kot 1000 let. Na koncu dneva prispeli do vasice Dartlo, kjer smo zaključili naš treking. Tu je že kolovoz/cesta po kateri smo se naslednje jutro s 4x4 odpeljali nazaj v bolj obljudene kraje. Cesta je omembe vredna, verjetno ena izmed bolj rizičnih stvari na celotni poti, ni ravno po naši standardih, 4x4 obvezen, cesta se dvigne tudi čez prelaz na skoraj 3000 m, na določenih mestih je cesta precej prepadna, za cca 80 km smo porabili kake 4 h, pri čemer voznik ni bi ravno nedeljske sorte.

Nedeljske sorte pa smo bili mi naslednje dni, uspešno smo jih zabili s poskušanjem kulinarike, občudovanjem infrastrukturnega gruzijskega standarda in iskanjem točno določenega brezdomskega pastirja, zgolj z njegovo nekaj let staro sliko po vaseh Khaketija z legendarno 41 let staro Volgo in podobne pomembne stvari…  

Vsekakor dobro preživetih 10 dni.

Aja, o gruzijskem vinu…….to ni za nikamor, njegov stranski produkt, chacha.. vstopnica v vesolje.