Harmonik(j)a v Steni ali Kratka nemška v triglavski severni steni

Patetiko na stran, tudi zame je prišel  ta dan a.k.a. sobotna plezarija v triglavski severni steni. Rahlo evforično in jutranje omotično (auf ob 3:00) me je gužva v Vratih ob 5h zjutraj kar zabila. K sreči je šla večina peš gor, kar se je tudi ves dan slišalo, v kratki nemški, kamor sva bila namenjena z Mitjo, sva srečala le 1 solista in 2 navezi. Nekako v polovici smeri začne odzvanjati harmonika, kar me je spomnilo na oskrbnika (pozabila priimek) iz Svetinove Stene, ki je špilal Jožetu in kompaniji, ko so švicali v steni. Mene je iskreno bolj demotivirala kot kaj drugega, mi je bilo pa zanimivo, da ene reči so pač stvar folklore in ostanejo, čeprav hkrati slišiš šviganje drona nad glavo ... Po prostem sprehodu se naveževa pri prvi III-kici, ker praznina spodaj ni ravno vzpodbudna pri mini prehodu. Ugotavljam, da je skala res kar kompaktna (vsaj v spodnjem delu smeri) in da luftarija vseeno doda svoje, ko prideva najprej do prečke, kjer sem vesela, da je šel naprej Mitja, ker pa sem vseeno čutila posledice zgodnjega vstajanja, najprej rešujem pobeglo matičarko in se potem še zataknem v kaminu (nekako se mi je s celim telesom+ruzakom uspelo zatlačiti v poko in jo popolnoma zapolniti), ven se zvlečem na roke in temu primerno spuščam zvoke. Preostanek smeri pa mine brez drame in zapletov, še zlasti mi je bil všeč en cug (pri množici res ne vem več, kateri), kjer so bile same luske.  Razveževa se na nemškem turncu in popešačiva do detajla Zimmra Jahna, na katerega sem se mentalno pripravljala že nekaj časa. Vseeno vodstvo prepustim Mitji, česar kasneje ne obžalujem. Po dobrih 7h plezarije s postanki in reševanji opreme in dajanja prednosti drugim navezam stojiva na lunini pokrajini triglavskih podov. Potem se pa šele začne: sestop čez Prag se mi je zdel ravno tako beden, kot ga vsi opisujejo, začetnemu navduševanju nad pokrajino (v tem koncu sem bila prvič) je sledilo negodovanje nad vsakim, ki je delal gužvo na zajli, šel navzgor v mestnih supergicah ali se pijansko drl eno od veselih viž. Pod vtisom zaenkrat najdaljše splezane smeri (zame) zaključiva s pivom v Vratih s skenom stene in prepoznavanjem posameznih linij. Upam, da se v steno spet vrnem pozimi, ko trume odpadejo. Najlepši del ture pa ostaja prebujanje jutra in posledično postopno barvanje hladnega kamna. 

 

 

Plezala Mitja Kelemen Mičo (AO Rašica) in jaz