Sicilijanska novoletna plezarija

Prav zares je zima uperila svoj škrbasti obraz tudi v naše kraje. Od vseh koncev prihajajo vesti o formiranju ledenih sveč, v katere se brez dvakratnega pomisleka podajajo tudi naši vrli akademski rojaki. Nekateri celo s takšno naglico, da si močno toplotno osiromašen tuš privoščijo kar med plezanjem, ali pa čevlje za ledno plezanje preprosto pozabijo doma!

Skratka, da pretrgamo zimsko mrzlico in za trenutek opustimo osvajanje poledenelih enolončnic; peščica akademcev z nekaj priveski si je zadala nalogo, da popišejo svoje izkušnje v krajih precej južneje od frižidne Južne Tirolske in njej podobnih jodlarskih krajev naše severne sosede. Pot nas je popeljala (ali bolje rečeno leteča aluminijasta konzerva) v deželo, kjer je valuta stvar velikosti koluta, vino teče tudi brez revoluta; v deželo vozil z zatemnjenimi stekli, ki je z vulkanskim prahom posuta - Sicilijo.

Da se podamo na pot vsaj delno seznanjeni, ob tej priložnosti predstavim še vse akterje te odprave:

Grega - kot načelnika ferajna me je strah to ime zapisati kjerkoli drugje, kot na prvem mestu. Lačen previsov in dobrih oprimkov se je na pot podal z željo po osvajanju obmorskih klifov. V prostem času tudi mojster kuhinje, kot sekundarni zadatek potovanja pa je prejel naziv voznika terenskega vozila - Fiat Panda.

Julija - desna roka g. Načelnika. Svoje roke pa poleg brskanja za šalicami v skali uporablja tudi za mojstrsko pripravo tiramisujev in kvačkanje - akademec že ne bo nag po svetu hodil. Strastna nasprotovalka turške kave.

Beno - izklesani lastnik več kot enega para plezalk, imetnik lovorike najbolj počečkanega telesa. Poleg plezalk si občasno nadene tudi majico, da ostalim obiskovalcem plezališča omogoči nezastirajoč pogled v skalo. Občasni popotnik in huligan na sovoznikovem sedežu.

Jaka - druga desna roka g. Načelnika, so-mojster kuhinje in zagrižen ljubitelj vin iz tetrapaka in drugih kulinaričnih mojstrovin. Na popotovanju se je odločil premikati mejnike svojih plezalskih dosežkov, še bolj kot je to dosegal v kuhinji!

Marsel - voznik drugega terenskega vozila - Fiat Panda. Odlično pomiva posodo, občasno tudi kaj spleza. Starešina skupine zgolj v letih in prvi želodec odprave. Začasni lastnik “Harry Potter” sobe.

Inga - prvi privesek. Rada kdaj kaj spleza, zelo rada je na toplem. Dežurna fotografinja in strastna uporabnica “Vivid” filtra. So-nasprotnica turške kave in narodnjakov. Glede na hitro oceno, ima raje remi kot enko.

Janez - drugi privesek. “Sej je ČAO ampak prsežm da je kr uredu”. Ljubljanski migrant iz Idrije, ki v prostem času krepi svoje bicepse v Bolder Sceni. Prav tako zna pomiti posodo in dodobra zasesti celoten kavč. Ko ni ne lačen ne žejen, si privoščo Njamito.

24. 12. 2025

Prvo dejanje ali goli akt

Ker smo se nagledali obrazov svojih domačih, smo se odločili praznovati božič z njimi kar preko Zooma. Na božični dan smo ob naletavanju snega napotili v Trst, kjer smo zajahali veliko kovinsko ptico in se podali proti kadeči-se žogi izpred prstov italijanskega škornja. Po kratkem letu smo zapeljali do lokalnega preprodajalca terenskih vozil, kjer smo prevzeli ne enega, temveč kar dve terenski vozili. Ker Sicilija slovi po svoji goratosti, previdnost pač ne more biti odveč. Kot dobro pripravljeni popotniki smo dan izkoristili še za nakupovanje vseh možnih potrebščin za naslednja dva dneva, saj se tudi Italijanom ob dela prostih dnevih pač ne da… no, delati. Ob plačilu s kreditno kartico in zgolj eno ledvico, smo ob pozni uri pol-pete popoldan izstopili trdo noč Palerma. Od tod smo se podali le še proti svoji vnaprej rezervirani (kot se za dobro pripravljene popotnike spodobi) vili na koncu otoka. 

Po zgrešenem izvozu, kulturnem šoku zaradi lokalne vozniške folklore in polovične osvetljenosti vozišča kot posledica ene nedelujoče sijalke na našem terenskem vozilu, smo prispeli do svojega začasnega doma. In kakšen dom je to bil! Pravi dvorec! S petero spalnic in šestero toalet, z urejeno kuhinjo in bazenom… In brez kaplje tople vode. Tudi razmere so bile precej ne-poletne, zaradi česar so se vsi prisotni kaj kmalu spoprijeli z daljinci za upravljanje klim, kot protiukrep silnemu hladu sicilijanskega rta. Grega in Jaka sta pripravila pojedino, ki smo je bili vsi skoraj tako veseli kot žlahtne kaplice Nero d’Avole. Kot podnajemnik v sobi z nedelujočo klimo sem si večer želel popestriti še s toplim zrakom fena iz kopalnice… In pridelal izpad elektrike. Varovalke pač niso bile pripravljene na tako energetsko potratno odrpravo. Klub zagretemu iskanju glavne varovalke, smo bili neuspešni in prvi dan zaključili brez tople vode, brez elektrike in brez toplega zraka.

Drugo dejanje - časovnica pač ni važna

Ko sem odprl oči v novem jutru, sem ugledal stopnišče nad seboj, kot jih je verjetno tudi Harry Potter v svojem omarnem stanovanju pri svojih bunkeljskih sorodnikih. S to razliko, da je bilo meni že dejstvo, da sem v tem silnem hladu, pokrit le s tanko poletno odejico, zopet ugledal luč sveta, prava čarovnija. Nisem pa bil prvi pokonci - kaj kmalu me Inga obvesti, da sedaj niti voda ne teče več. Skoraj sem že obupal nad to našo pustolovščino, saj nas je na ta sveti dan zapustil praktično sleherni vir primarnih surovin, potrebnih za delovanje človeškega telesa.

In nato iznenada - Jaka je našel glavno varovalko! Fant si je želel skuhati kavo in pač ni sprejel dejstva, da vode ni. Ker je bila sila velika, pa tudi varovalka ni ostala dolgo skrita. Znova so naše bivališče obiskali bogovi električne energije! Povrnili so luč in vodo, a vendar je temperatura le-te ostala nesramno nizka. 

Kakorkoli, na tej točki smo pojedli zajtrk in se šele nato podali v plezališče - ki je od nas terjalo pičlih petnajst minut hoje z zvitim gležnjem in rahitičnim kolkom.

Dan je bil sončen. Celo topel! Pravi šok za teme-vajeno bitje slovanskih korenin. Klifi so ponujalii prekrasno plezarijo po lažjih, malo manj lažjih in pravzaprav mazohističnih smereh. Prvi dan je bil čas napada na sektor “Bunker”, kajti nad plezališčem je postavljen… bunker. Na voljo so bile odlične smeri za ogrevanje zakrnelih prstkov, do pravih izzivov za bolderaške mojstre. Po slikah lahko posameznik sam presodi, kako fino smo se tu imeli na prvi uspešen dan na otoku brez snega. A naj popotnik pazi na korake! Tu pa tam se najde nesrečna ovca, ki je preizkusila svoje letalske sposobnosti na robu klifa. Ker pa se sleherni dan na koncu prelevi v noč, smo ponovno potrebovali z "Wim Hof" tehniko pod tušem zagotoviti svojo čistočo. Jaka in Grega sta zagotovila, da nam je po imenitni večerji vsaj malo topline in ne bo potrebno iti lačen spat. Tokrat je zaradi znane lokacije stikala glavne varovalke tudi luč ohranila svoj soj pozno v noč. 

Tretje dejanje - topli dnevi

Pravzaprav je bil na soncu vsak dan topel. Vendar se nam je tretji dan, ob prihodu gostiteljevega očeta ponovno nasmehnila sreča in z njo povrnila pravica do tople vode! Veselje je bilo neizmerno!

Z novim zagonom smo se kaj kmalu podali po že znani poti, preko vseh cart-potrebnih mac, ki jih je priklical Grega in sta jih spotoma s priboljški obravnavali Julija in Inga, do širnih prostranstev bodičastih grmičkov in rahlo nemarno razmetanih kamnin do novih plezalnih izzivov. Tokrat smo dan začeli deljeno - Jaka, Janez, Jaz in (J)Beno smo dan pričeli v sloviti Jami neznanega imena. Pravzaprav ima ime: Grotta della palma. Sektor, z le nekaj in to precej začinjenimi smermi. Drugi del odprave, ki so ga sestavljali Grega, Inga in Julija pa se je podal proti malce bolj oddaljenem sektorju… Bunker. No, tokrat na odseku “Magic Woman”. Tu se je pokazalo še nekaj krasnih smeri in za nami celo nekaj delfinov v morju. Prijetno utrujeni smo tudi ta dan končali naplezani in ob kuharskih mojstrinah Jake in Grege.

Četrto dejanje: plezar, plezar, kje je gnar?

To je bil dan, ko smo razširili svoja obzorja in zajahali svoje jeklene piksnice v iskanju novih skalnih užitkov. Napotili smo se proti skrajnem severu, kjer smo zopet dan začeli deljeno - del odprave je preizkusil oprimke v sektorju “Cala Mancina”, ostali pa smo odšli v “Scotties World”. V slednjem smo našli kar nekaj izzivov, kjer smo brez majic projektirali nekaj krasnih tehnično zahtevnejših (in nekaterih manj zahtevnih) smeri. Sedaj smo dodobra načeti končali dan z mislijo, če bo naslenji dan končno prinesel kaj dežja in s tem prisluženega počitka. Zaključili smo z lazanjo in lopato Julijinega tiramisuja, ki nas je vse knockoutirala v naslednji dan.

Peto dejanje - psiha živi v luknji

Čeprav je bil od sedaj praktično vsak dan napovedan dež, smo se ponovno zbudili v sončno jutro. Utrujena telesa so ječala od predhodnjih plezalskih podvigov. Pa vendar je potrebno vreme izkoristiti! Tako smo se zopet podali na severni del otoka. Prejšnji dan se nam je zdelo, da lahko dostop do plezališča še nekoliko skrajšamo z izborom parkirnega mesta bližje destinaciji. "Parkirišče" je v resnici bolj podobno ogromni blatni plaži, po kateri so dirjali predvsem korenjaki z visokimi terenskimi vozili. Seveda je to pomenilo, da preizkusimo (neobstoječe) 4x4 zmožnosti naše Fiat Pande. Kot po pričakovanjih, smo obtičali v gmoti blata, edini 4x4 pa so bile okončine, ki so avto rinile iz neuglednega položaja nazaj na suho. Odločili smo se, da je tokrat vseeno bolje dobro hoditi, kot se slabo voziti.

Ponovno so nas srbeli prsti. Tokrat malo bolj od raztrganin in nezaceljene kože, kot dejanske želje po plezanju. Pa se je vseeno našla tudi ta, saj smo se kaj kmalu preko serije jam podali proti naslednjemu plezališču: Grotta dei Santi. Tukaj je bila zvezda predvsem smer na levem oboku gromozanskega vhoda jamo; ocenjena s 6b in kar veliko razdaljo med zadnjim svedrom in sidriščem. Ta smer je kar precej načela mentalo dobršnega dela ekipe, saj je prek serije tuf v previsu zahtevala kar nekaj zbranosti in natančnosti. S padcem jo je krstil Jaka. Kasneje je situacijo popravil in smer preplezal tudi brez padca, brez napake jo je preplezal tudi Beno. S svojega tufastega obličja pa je stresla celo g. Načelnika. Meni se je zdel fin le vmesen del, ki je omogočil nekaj počitka (situacija je nanesla, da je bilo to v manjši jamici). Kar psihirajoče. Še en čudovit sončni zahod in povratek z eno čisto in eno precej manj šisto Pando nazaj do bivališča. Ponovno smo se prepustili kulinaričnim presežkom kuharskega dela ekipe in pričakali naslednji dan.

Šesto dejanje - deli in vladaj

To je bil dan, ko se je ženski del odprave odločil za pohod po okoliškem hribovju, kajti dobri gluteus maximus ne pride sam od sebe. Jaka, Beno in Grega so se odpravili svojemu projektu naproti - zadali so si smer v že prej znanem plezališču - Grotta della Palma. Težavnost zadane smeri je bila zavidljivih 7b. Z Janezom sva se odločila, da najini prsti ne zmorejo poštevanke takšnih razsežnosti, zato sva se podala v lažji sektor: Il Paese Picollo. Predelala sva skoraj cel sektor; smeri so bile dokaj podobne - iz začetne “plate” v “buhtelj” in nato preko njega po različno težavnih zaključkih v sidrišče. Kasneje so se vrnili še ostali - Beno in Jaka sta uspešno preplezala smer in se zmagoslavno vrnila v naše bivališče. Gregatu tokrat ni uspelo, a je imel še en poskus v dobrem, saj sta Beno in Jaka že uspela predelati gibe v zadnjem obisku jame, je pa vseeno smer preplezal na topa. Punci pa sta na ta dan “Mazili sve mace” in osvojili vrh Monte Monaco, ki se vzpenja dobrih 500 metrov nad okoliškim morjem.

Sedmo dejanje - Palme in valovi

Naše meso je sedaj dodobra kričalo po počitku. Kot se spodobi, smo takšne klice popolnoma zignorirali in se podali novemu plezališču naproti - tokrat v samem Palermu. Na okoliških klifih je na voljo stotero smeri, precej drugačnega tipa, kot smo jih vajeni pri nas. Spopadli smo se z različnimi tufami, od crimp-ov ponečedeni prsti pa so malce “počili” na slope-astih oprimkih sicer precej težavnih smeri. Tukajšnja plezarija je nam, apnenčastim opicam alpskega gorovja, popolnoma tuja! Po polovici dneva zategovanja, nas je presenetila prva kaplja… in nato naliv! Končno dober izgovor, da se trudne kosti malce odpočijejo. Preden smo se vrnili domov smo se odločili še za obisk kostnice v Palermu, kar je od naju z Gregom terjalo kar nekaj živcev zaradin načina vožnje lokalnih kaskaderjev in neudobno ozkih uličic.

Osmo dejanje - Zidovi Erike

Kljub ponovnemu prebujenju v toplo in sončno jutro je bil današnji dan namenjen turistarjenju. Cilj je bilo mestece na vrhu hriba: Erice. Naša sinhroniziranost je dosegla vrhunec, tako se je nevede del ekipe odpravil kar na vrh hriba z avtom, preostali pa so se odločili za več potovanje z žičnico, ki je vozila ljudi do mesta z druge strani hriba. Tako smo Beno, Janez in Marsel dosegli vrh nekoliko hitreje (verjetno zaradi razvratne vožnje po 180° ovinkih) in se odločili za celotno avanturo po mestu. Ogledali smo si muzej zgodovine mesta, miniaturno podobo Erice z vsemi možnimi rokodelci, ostanke templjev in druge znamenitosti. Julija, Grega, Inga in Jaka so se odločili za hitrejši obisk; podali so se še v spodaj ležeče mesto, Trapani. 

Tam smo jih ujeli tudi ostali. Potrebno je bilo namreč pridobiti zaloge za novo leto - jabolčni sok in francosko solato! Nič od tega niso imeli, zato smo se odločili za najbližega sorodnika - rdeče vino in krompir. Novo leto smo pričakali v duhu rajanja, neodkrit ni ostal niti bazen, katerega temperatura je bila verjetno kakšnih 6 stopinj.

Deveto dejanje - Gnitje

“En srečen, veseli inu vsih troštov nebeskih poln dan inu začetek noviga lejta!” bi verjetno dejal dandanes Janez Svetokriški. To je bil dan medlih pogledov in blagih vzponov. Sam sem se prepustil duhu počasnosti in si upam trditi, da ta dan nisem preplezal ničesar. Imel pa sem mnogo več duha v sebi, kot ga je imelo naše terensko vozilo. Beno me je obvestil, da nas je zapustila zadnja desna pnevmatika na našem sicer neuničljivem vozilu.

Deseto dejanje - Turismus Maximus

Drugi dan novega leta smo razdelili - Jaka, Grega, Julija in Inga plezalsko, ostali pa turistično. Seveda pa je bilo potrebno najprej sanirati oslabelo pnevmatiko. K sreči drugi januar v Italiji ne pomeni prostosti marljivega posameznika, temveč smo kaj kmalu nalateli na vulkanizerja, ki je v polnem zamahu krpal preluknjane gume lokalnih vozil. Za zgolj 10€ je bil vijak izdrt iz naše pnevmatike, ta pa je bila pokrpana in spet kot nova! Lahko smo se podali na pot, ki nas je danes vodila na jug otoka. Najprej so nas navdušili ostanki dorskega templja v Segesti, nato dolina templjev v Agrigentu, za konec pa še zanimiva formacija - Turške stopnice, ki so bile lučaj kamna oddaljene od doline templjev. Izkoristili smo sleherni foton sončne svetlobe. Za zaključek pa smo se ustavili še v lokalni gostilni brez ocene in obdano s potepuškimi psi - za najslabšo pico, kar smo jih kdaj jedli. Tudi na Siciliji je očitno to možno.

Enajsto dejanje - Rodna domovina

To je bil dan za slovo od otoka, ki je od nas terjal kar nekaj vztrajnosti in kože na prstih ter drugih okončinah, ki so nehote drgnile ob njega nagrbančeno skalovje. Za konec smo se podali le še na krajši plezalni izlet (spet le del skupine, Grega, Julija, Jaka in Inga so si želeli ogledati Il Paese Picollo), ostali pa za pohod do ogleda zanimivega plezališča na vrhu hriba: Lost world. Imenu primerno, smo porabili kar nekaj časa, da smo se našli. Nato nas je čakal povratek proti Palermu, vračilu naših nadobudnih terenčkov in povratek z letalom.

3. 1. 2026

Izlet je bil odličen, plezalsko naravnan, začinjen s pomanjkanjem osnovnih potrebščin in obarvan s striktnim ločevanjem smeti. Družba imenitna, smerce pa lepe; skala drži, svedri ponekod rahlo narazen. Pa nič za to. Sicilija je še velika. Mi pa potrebujemo nekoč vrniti svoje podplate na to zemljico in odkriti še predele bližje vulkanskemu žrelu! Sedaj pa se lahko mirne duše vrnete v ohladitev trenutnega vsakdana. Upam, da komu ta povest kaj pogreje dušo.