Cracklandija

V juniju so se nama z Benotom magično pokrili štirje dnevi svobode. Hitro sva prišla do konsenza, da odrineva nekam v tujino in najdeva granit in poke.

V nedeljo zvečer sva se odpravila na pot in naredila vmesno postojanko v Arcu, z izgovorom, da sva oba potrebovala nove plezalke. Kljub popustom, je bila to draga postojanka, saj je vsakemu od naju v nakupovalno vrečko po pomoti padel še en mikrofrend. S polnima setoma frendov sva tako odrinila proti Cadarese.
Pozno popoldne so naju pričakale osupljive stene. Granitni monoliti z razpokami vseh velikosti in oblik, skozi plezališče pa police, ki omogočajo preprost dostop do smeri. Idealno plezališče, obdano s senco bukovega gozda.

Prvo smer, Ciao 5c, si napeljeva na top rope in sprobava, kako frendi držijo v skali. Kljub metanju, se ni izpulil noben, kar nama je dalo samozavest, da splezava kakšno tudi naprej.
Naslednji dan se najprej preizkusiva v še enem 5c, a tokrat naprej, nato pa zarineva v fingercrack, Mission Gin Lemon 6b+, ki nama je padel v oči že prvi dan. Vsak od naju je spodnji del zlezel trikrat, da sva res izpolnila tehniko, kolikor se jo je pač dalo po enem dnevu plezanja razpok. V tretjem ponavljanju pa je Beno odletel; doživela sva prvi padec na frende. Zadržal ga je 0.2 BD v odprtini široki komaj za en prst. To je bila prelomnica, ki nama je omogočila (skoraj) brez strahu poizkušati nove smeri.
Nato sva se v novem sektorju lotila nekega kamina. Gold Spatz 6a+, zgledal je dokaj preprost. Pogumno se ga lotim prvi in se znajdem na polički kjer se začne. Odprt kamin, v kotu širok za dlan, zunaj pa kakšen meter. Nerodne dimenzije so onemogočale klasične tehnike in poslužiti sem se moral ravno tistih, iz katerih sem se še prejšni večer norčeval, ko sva brala knjigo how to crack climb. S trebuhom in koleni sem bil naslonjen na gladko steno, z nogami pa sem nazaj potiskal proti drugi. Izjemno nelagoden položaj, kolena pa so kar jokala, ko sem jih drgnil po granitu. Čez streho na vrhu sem se zaradi izčrpanosti moral potegniti za frenda.
Nato je Beno pokazal, česa se je naučil letos v Paklenici, in mojstrsko opravil s kaminom.

Tretji dan sva v Ossolandiji nabirala klope. Najprej finger-crack Super Diedro 6a, nato pa Super Camino 6a+; kamin, kjer sem lahko popravil poraz prejšnega dne. Nato sva ponovno testirala frende na 6b+ hand cracku, a tokrat odšla poražena. Ob izstopu iz gozda sva se ob cesti kot dva bonoba lotila pregledovanje svoje in kolegove kože. Če naju je kdo opazoval, je verjetno mislil, da snemava paritveni ritual za Animal Planet. Ker tako kot pri plezanju tistega kamina, pac ni elegantnega načina, da bi si spulil klopa iz zadnjega dela stegna. Na sebi sem našel 18 klopov, Beno pa kar 23.

Zadnji dan sva se poizkusila še na platah. Tu so nama sprva že nizke ocene povzročale težave, a sva kmalu osvojila tehniko in začela “verjeti” in se skoraj brez rok sprehajala po steni.

V teh parih dneh sva se kar zaljubila v crack climbing in ugotovila, da je to čisto drug način plezanja, ki zahteva veliko več tehnike, ki je iz naših koncev nismo vajeni.

Odločena sva, da se bova vrnila, kajti;
you only need to try crack once.