Zaledeneli slapovi v Mallnitzu in Logarski dolini

Začelo se je z iskanjem ledu v Mallnitzu, ko smo se s Tratarjem, Špelo P. in Galom S. odločili iti poskusit srečo čez mejo. Po zgodnjem prihodu nas dolina ni razočarala, temperature so bile nizke, par zaledenelih slapov pa v vidnem dosegu. Ta, ki smo ga izbrali, sicer ni bil označen na zemljevidu, je pa dobro izgledal in odločitev je padla.

Začel je Tratar in brez obotavljanja opravil s prvim raztežajem, Špela mu je prav tako suvereno sledila, nato pa je bil na vrsti Gal, ki mi je tudi kaj hitro izginil izpred oči. Sama sem počasi priplezala do njega, se odločila, da nadaljujem in tako otvorila svoj prvi slap.

V tem delu je sicer malo teklo, bilo je kar položno, naredila sem sidrišče, nato pa se je Gal izkazal v bolj strmem delu, ki naj bi bil »le 3«, a je stal precej pokončno. Ko se je Gal tako vzpenjal čez zadnje metre, sta Špela in Tratar že vrgla vrv in se začela spuščati. Med tem je najina vrv začela zmrzovati, skozi reverso se je premikala le s silovitimi potegi. No, pa je vseeno šlo. Ko je Gal zaklical, da varuje, sem še sama zamahnila s cepini in priplezala do njega, seveda takoj zatem, ko mi je uspelo rešiti zapletene komplete iz derez. Zdaj vem, počepi niso za v led.

Zadovoljni smo se spustili na tla, si čestitali, pri avtu izpraznili zaloge hrane in se odpeljali domov. Naknadno smo ugotovili, da se slap imenuje Bavaria Blue, v celoti je dolg približno 240 m, naši trije raztežaji pa so dosegali težavnost WI2, WI3. Lepo!

Dober teden kasneje pa sva se s Primožem B. odpeljala v Logarsko dolino preveriti situacijo. Palenk je zaradi tečajnikov odpadel, začetek Ivovca ni zbujal zaupanja (čeprav so ga nekateri potem plezali), Mali slap ni bil v največji izziv in ker sva že tretjič slišala, da je slap pod Sušico res dobro narejen, sva odšla tja in našla še enega Akademca – Žana R. S prijatelji je že čakal pod zaledenelo zaveso in naju vprašal, če sva si od parkirišča, kjer smo se najprej srečali, že premislila, na kar sva odvrnila, da tako opevanega ledu res nisva hotela zamuditi.

Tako je padla ideja, da se nama Žan pridruži v navezi. Malo zatem smo se navezali, Primož je začel plezati, ko nam je GRS-jevec, ki je slap ravno preplezal sporočil, da se je zgoraj nekdo poškodoval, ter opozoril na previdnost. Prvi raztežaj je bil najbolj strm, dolg 40 m, 80° – 90°, hkrati pa najlepši. Led je bil ravno prav mehak/trd, da so se cepini zanesljivo zapičili vanj, vijaki so držali, gobice so dajale oporo nogam, kot druga v navezi sva z Žanom res »samo šla«. Ko smo prišli do položnega dela, so tam že bili reševalci, ki so poškodovanega pripravljali za spust. Prišlo je do poškodbe noge – držimo pesti, da se čimprej zaceli!

Malo smo počakali, nato pa je Primož nadaljeval z drugim, lažjim raztežajem, skoki so bili manj strmi, kakšnih 50°, je bil pa led toliko bolj raznolik, na mestih tanjši, zaradi česar je bilo potrebne več pozornosti, plezanje pa je bilo počasnejše. Na tem delu je nastopil mraz in z Žanom sva se družno spodbujala, malce potarnala, se prestopala in pogled upirala navzgor, saj sva komaj čakala, da se premakneva naprej. Pa je tudi to minilo. Roke so se mi že četrtič »vžgale«, po parih metrih sem začutila prste na nogah, in na sidrišču smo se zadovoljni nasmehnili. Sledil je le še izstop po grapi do mostu, kjer se pride do poti. Malo ledu, malo gaženja po snegu in že sem bila tam, par minut zatem pa sta se mi pridružila tudi Žan in Primož. Veselo smo si čestitali in se odpravili v dolino. 

Skupaj z Žanovimi prijatelji smo dan zaključili v Zmajevi votlini, kjer je sledila refleksija preživetega dne, obogatena z okusno večerjo in smehom. Dobro smo se naplezali, 150 m, WI4 je bilo več, kot smo pričakovali.

Z upanjem, da se led še obdrži in nam dovoli v svoje kraljestvo, smo zaključili dan.