V naročju kraljice Visokih Tur

Kar nekaj načrtovanja in spreminjanja logstike je bilo, preden sva se z Rudijem ogrela za Hochalmspitze, goro, ki je s 3360 mnv najvišja v skupini Ankogel, in ki jo zaradi značilnega kvadratasto oblikovanega ledenika na njeni južni strani lahko opazujemo tudi z marsikaterega našega vršaca. Destinacija se je zdela zanimiva, ker ponuja mnogo opcij pristopa, tako pozimi kot tudi poleti. Pa tudi nihče od naju še ni stal na vrhu do tedaj. No, jaz še do danes, ko tole pišem, nisem . Sem si pa obljubil, da to popravim. Ker sva nekako, morda malce preveč optimistično, pričakovala, da bo cesta proti koči Giessener kopna vsaj kakih 500 višinskih metrov če ne več, in hoja s smučmi na hrbtu po asfaltu ne bo prijetna, sva s seboj vzela prevozna sredstva na kolesih. Žal sva se uštela, saj se je sneg začel že spodaj, na 1200 mnv, pri spodnji rampi. Pa tudi nisva bila edina, saj je tudi nek avstrijski par svoji e-kolesi bil primoran pustiti na kombiju. Razmere tod so še povsem zimske. Tako sem po desetih letih spet obul turne pancarje in nataknil turne smuči. In že sva zagrizla v klanec, po skoraj popolnoma zasneženi cesti. Cesto je le na nekaj mestih prekinil meter ali dva asfalta. Rudija so noge kaj hitro odnesle stran, medtem ko sem se jaz ponovno učil tehnike turne hoje. Rahlo siten, ker zjutraj nisem dobil svoje doze kofeina sem poskušal kolikor se je pač dalo hitro slediti brutalnemu tempu, pa mi je kljub temu pobegnil daleč naprej. Na okoli 1700 mnv se nahaja akumulacijsko jezero Gosskarspecher, do koder se najbrž z avtom lahko pride poleti. Sneg je postajal vse bolj južen, in začele so se nama delati cokle. Nad cesto je nekaj časa brenčal tudi Rudijev dron, saj se je odločil narediti nekaj posnetkov iz ptičje perspektive. Okrog 13h sva dosegla kočo na 2200 mnv, kjer sem jaz po prehojenih 1000 višincih sklenil, da bo za prvič mojega turiranja zadosti. Pa tudi pancarji so me ožulili, in nisem hotel tvegati še večje škode. Vrh pač počaka. Rudi pa je pobrcal v breg, kot bi ga lovila zver, in kmalu izginil za belim obzorjem. Odšel sem v bivak, kjer sem zakuril malo litoželezno peč. Notranjost bivaka je ob domačnem vonju in prasketanju gorečih polen kaj hitro postala toplejša. Okrepčal sem se s čajem in jafa keksi ter malo raziskoval okolico. Ker sem ocenil, da bo okoli 16h pri vrhu, na povratku pa zaradi smuke hiter, sem po 16. uri na vsake toliko odšel pogledat ven in spogledom prečesaval veliko pobočje velikanske gore. Tako sem kakih 20 minut čez štiri opazil drobno pikico, ki se je počasi premikala v sestopu. Ko je prismučal je imel jasno nasmeh do ušes. Menda je bilo zgoraj pri vrhu dokaj ledeno, večji del smuke pa mehak, uživaški sneg. Na kratko sva se še ogrela v bivaku, pospravila in začel se je še spodnji del smuke po poti in cesti. Prvih nekaj minut sem bil malo lesen, saj letos nisem smučal niti alpsko, kmalu pa se je v noge vrnil pravi občutek, in vriskajoč sva oddrvela proti spodnjemu parkingu, ki sva ga dosegla še v dnevni svetlobi.