Trikot v Dolgem hrbtu

Ob vsakem letošnjem obisku Jezerskega je Beno pogledoval proti Trikotu in nas prepričeval, kako je lep in fascinanten. Prejšnji petek je naneslo tako, da so bogovi poskrbeli za vreme, delodajalci pa za dopust. Tako sva obiskala smer Trikot v Dolgem Hrbtu (VI/V-IV, 500 m).

Iz Kamnika sva štartala zgodaj in sva ob 8ih že stala pod steno. Na dostopu sva bila kar malo živčna. Dan prej sva namreč v Planinskem vestniku iz leta 1961 brala vtise Toneta Škarje, ki je leto prej smer preplezal s Edom Pišlerjem (vredno branja):

https://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1961_03.pdf#page=99

Zato v steno vstopiva s spoštovanjem in v pričakovanju neudobnih stojišč, mestoma slabega varovanja in težkega plezanja. V prvi tretjini je skala srednje kvalitete z veliko naloženega kamenja, zato najbrž v smer ni pametno vstopati za navezo. No, s tem težav nisva imela, saj sva ta dan prve ljudi srečala šele ob sestopu pri Češki koči. V srednjem delu se stena postavi pokonci in ponudi čudovito plezanje v kompaktnih zajedah in ploščah. Orientacijsko nama nekoliko zagode klin izgubljenčkov, ki naju namesto naravnost čez plošče pelje v desno za steber, kjer pa ne najdeva užitnih prehodov. Naslednjih nekaj čudovitih raztežajev v ploščah naju vodi čez drugi detajl smeri in desno mimo previsov do votlinice, od koder se sprva zasliši Benotov smeh, nato malo tišine, potem žvenkljanje kladiva in klinov, še malo tišine in poslednje “varujem!”. Ko priplezam do njega razloži, da je nabil nov štant, pri čemer je recikliral klin izgubljenčkov in obstoječi klin, ki ga je stena ob rahlem dotiku kar sama izpljunila. Iz votline sva s prečenjem v desno in gor prešla v zadnji del smeri, ki je spet postregel z nekoliko slabšo skalo in orientacijsko uganko. Beno sprva pleza levo proti kaminu, nato se vrne in poskusi desno, kjer je uspešen vendar v celotnem raztežaju najde le en klin. Na stojišču čutim, da v sebi zadržuje majhno zbirko ne prav lepih besed, vendar se gospodsko zadrži. Ko priplezam do njega, je že bolj umirjen in pove, da pa že malo čuti plezalke. Stena se tu že položi in kot kaže bova v raztežaju ali dveh izstopila. Vendar me v naslednjem raztežaju čudni občutki odvlečejo z avtoceste nazaj v sistem stolpičev in zajed na levi. Ko pride Beno do križišča med šodrasto avtocesto in zajedo me zagleda in povpraša po zdravju. Med opravičevanjem in zagotavljanjem, da ne vem, kaj me je popadlo – najbrž se mi je na dostopu nekoliko zameril šoder – pripleza do mene in se, zdaj že v dostopnih čevljih, poda v zadnji raztežaj. Tako preplezava okoli 80 m neke zmerne (IV?), vendar plezalsko lepe variante, ki naju pripelje skoraj na vrh Trikota.

Na koncu sva v smeri našla dobra stojišča, solidno varovanje in plezanje zmerne težavnosti. Čeprav je smer zgodovinsko opisana kot ena izmed težjih v KSA, je modernemu plezalcu prijazna, saj je plezanje plošč v plezalnikih neprimerljivo plezanju z gojzerji. Izpostavljenost v ključnih raztežajih pa je absolutno fenomenalna!

P.s.: ker se zadnje čase v alpinističnih novicah rade pojavijo zgenerirane slike, se spodobi, da dodam še malenkost mojega agenta. #ZaVseLjubiteljeDostopov