Smer Sandija Wisiaka v Steni

Na vrv sva se navezala s kolegom iz Črnuškega AO, Deanom Pecmanom, ki se je k sreči strinjal z izborom te čudovite klasike, ki je bila na mojem seznamu želja že vrsto let Ker sva se bala scenarija, da ostaneva pred zaprto rampo, kot se je enkrat že pripetilo, sva se odločila priti do vstopa v Vrata ob 5. uri, kar se je izkazalo za dobro taktiko. Tako je bilo ob najinem prihodu prostih še kakih 40 parkirnih mest. Smer te že na začetku primerno ogreje z gladkimi kamini v okviru petice. Potem naredi dolg obvoz po platah v desno, kjer pa ne gre prekmalu siliti navzgor, čeprav te tja vabijo klini. Po gladkih ploščah in nekaj zajedah sva kasneje dosegla dolgo previsno zaporo, kjer se smer obrne v levo. Orientacija se nama ni zdela težavna, v smeri pa je tudi kar nekaj klinov ter izdelana sidrišča. Prav nama je prišla lestvica metuljev, saj se najde tudi kar nekaj poklin. Kakovost skale je dobra, mestoma celo odlična. Je pa plezanje v smeri povečini na trenje, ker je skala tu bolj ploščata, zglajena in sprana, kar je za to smer pač značilnost. Izstopila sva po dolgi prečnici v desno proti Plemenicam, ki se za izstop najpogosteje uporablja. Ta pa se je izkazala nekoliko bolj pikantna, kot pričakovano. Zato sva se odločila povarovati se še tu. Na zadnjemu delu prečenja pa se je pojavil še manjši orientacijski hakeljc, saj za izrazitim ovinkom ne smemo desno na izpostavljeni pomol, ampak levo navzgor kakih 5 metrov in naprej po prečki, na skrotast in bolj položen svet. Tam naju je dokaj velik možic na desni usmeril na markirano pot. V tem delu Stene ni bilo zaznati veliko dogajanja. Na robu nad nama sta naju pozdravila dva prava gamsa, ki sta opozorila nase z nekaj kamenimi projektili, pa na Plemenicah skupina treh plezalcev, ki so se vračali iz Šlosarske. Še ena odlična smer v dobri družbi .