Zadnje tedne med novicami AAO beremo o idealnih razmerah v zaledenelih slapovih, medtem ko tečajniki nestrpno čakamo na svoj trenutek. Danes, 24. januarja, bi moral biti naš "dan D" za prvi stik z ledom, a nam je vreme z dežjem in snegom prekrižalo načrte.
Ker danes ne moremo plezati (in ker mi je končno uspelo urediti dostop do spletne strani za objavo tega članka), objavljam poročilo z naše prve zimske ture, ki se je zgodila sredi decembra. Naj služi kot sončen spomin v tem deževnem dnevu!
Če bi nas kdo opazoval tisto decembrsko soboto zjutraj na Pokljuki, bi verjetno pomislil, da se odpravljamo najmanj na K2. A za letošnjo generacijo tečajnikov je bil cilj jasen: Viševnik.
Razmere so bile decembrske: snega ponekod za vzorec, drugje dovolj, nebo pa brez oblačka. To nas seveda ni ustavilo, da ne bi s seboj vlekli celotnega arzenala. Štartali smo polno opremljeni: čelade, cepini, težki zimski gojzarji in gora oblačil.
Medtem ko so mimo švigale družine v supergah, smo mi zveneli kot oklepna divizija. Malo nam je bilo nerodno, a smo situacijo obrnili na hec: ožje prehode smo proglasili za "grape", kjer je nujno plezanje. Posebno borbo je bíla Ana z izposojenimi derezami. Ker niso bile nastavljene na njen čevelj, je bilo obuvanje prava mala znanost, dokler ni situacije s strokovnim prijemom rešil Žitnik.
Nekje na polovici vzpona smo naredili pavzo, ki se je prelevila v pravo predavanje. Inštruktorji (Žitnik, Miha, Tone in predvsem Maj) so nam razložili osnove preobrazbe snega in priprave na turo.
Tu se je izkazalo, da "pretirana" oprema ni bila odveč. Ko smo dlje časa stali na mestu in poslušali, so debele puhovke in dodatna oblačila iz nahrbtnikov prišla še kako prav. Nivo uživanja pa je dvignil Žitnik, ki si je med predavanjem sredi snežišča v miru skuhal polno kafetiero kave. To je nivo hribovske ležernosti, ki ga tečajniki še osvajamo. Razgledi so bili kičasti, Boštjan pa je najbolj užival v pogledu na Triglav in... no, na Šmarno goro.
Sestopili smo okoli Viševnika do strmejših snežišč. Sneg je bil mehak, kar je omogočalo varno učenje ustavljanja s cepinom brez strahu pred prevelikimi hitrostmi.
Tu je za vložek dneva poskrbel Pedro. S seboj je prinesel "lopatko za sankanje" in po pritrditvi Žitnika oddrvel v neznano. Težava je bila le, da o tem nista obvestila preostalih. Ostali so na vrhu zmajevali z glavami ob prizoru Pedra, ki na plastični lopatki, z derezami na nogah in cepinom v roki drvi v dolino. Žitnik se je odpravil za njim, ostali pa smo vadili zaustavljanje s cepinom na zgornjem snežišču.
Napori pri ustavljanju so terjali svoj davek. Tečajnik Jaka si bo turo zapomnil po nasilnem krču v latissimusu, zaradi česar je bil deležen verjetno edinstvene terapije: Majeve masaže z ratiščem cepina. Bolečina je minila, smeh je ostal. Tudi Sibila, ki je prvič uporabila cepin za ustavljanje, je izkušnjo opisala kot "bolano dobro".
Za konec smo v gozdu izvedli še "parkour" iskanje žoln. Lekcija dneva: tehnologija zataji. Od devetih (večinoma izposojenih) žoln so tri nagajale: ena brez baterij, druga le z oddajanjem, tretja se ni pustila utišati. Srh vzbujajoč opomnik, da je treba opremo preveriti pred turo.
Kljub videzu himalajske odprave je tura uspela. Odnesli smo nova znanja in se nasmejali kontrastom na poti. Hvala Martinu za fotografsko dokumentacijo, ki vsaj malo opravičuje našo svetlečo opremo.
Dan smo takrat nadaljevali na občnem zboru s podelitvijo Zlatih klinov (
več o tem tukaj). Mi pa zdaj polni teoretičnega znanja in motivacije zremo v nebo in čakamo, da se vreme umiri, da lahko mehke viševniške izkušnje končno nadgradimo še v pravem ledu.
