Prigode iz Tamarja

Z Benotom, Galom in Sandijem smo se zmenili, da gremo v sredo pogledat, kakšen je led v Tamarju. Večer pred odhodom smo ugotovili, da imamo med nami za naslednji dan na voljo le en (delujoč) avto, zato se je moja budilka prestavila na pol ure bolj zgodaj, plan 'Se dobimo ob 5.30 na Vodicah' pa se je prelevil v romanje s tremi postanki – v Štepanjskem naselju, Šiški in Kamniku. Nekaj čez 6 smo bili na parkirišču v Planici, kjer se je ena naveza že odpravljala proti Tamarju. Vsak izmed njiju je imel svoje sani, s katerimi sta si popestrila spuste, v klance pa sta na njih vlekla robo, da je ni bilo treba imeti na hrbtu. Ljubosumno smo pogledovali proti sanem, in razmišljali o tem, da jih naslednjič vzamemo tudi mi.

Po prijetnem (in mrzlem) dostopu smo se znašli pod slapovi. Z Benotom sva zavila v Skriti slap, Sandi in Gal pa sta se odločila, da začneta s Centralcem.

S plezanjem začnem jaz in se z jutranjim tempom primajam do prvega sidrišča, kmalu za mano pride še Beno. Ta je povsem bled in redkobeseden, ko pa končno nekaj izjavi, pa reče, da ga še nikoli ni tako zanohtalo kot danes. Po petminutnem dramatičnem vložku, ko ni vedel, kaj naj sam s sabo, je izjavil le 'Ne vem, a bom bruhal ali sral'.*

V tem trenutku opaziva, da prihaja proti slapu še ena naveza. Uničen od zanohtanja Beno reče, naj grem kar jaz naprej, tako da potegnem še drugi raztežaj lahkega in uživaškega plezanja do sidrišča na drevesu. Na tej točki tudi Beno pride k sebi, in obžaluje, da ni šel on naprej. Sledita dva abzajla nazaj do vznožja slapu, kjer čaka že 5 navez. Človek ne bi rekel, da je sreda, zgodnja budilka pa je na tej točki upravičena.

Pospraviva štrike in se odpraviva proti Centralnem slapu. Zgleda, da so prav vsi šli proti Skritem slapu, saj tukaj ni nobenega. Vidiva le Gala in Sandija, ki plezata zadnji raztežaj. Tokrat s plezanjem začne Beno. Pride že precej visoko, nakar mu zgornja naveza direkt v oko sproži kepo ledu, da ga mine plezanja in v bolečinah pride dol. Danes ni njegov dan. Tako grem naprej jaz. Najprej kratek raztežaj do pokončnega dela, in nato daljši raztežaj čez pokončni del. Ko sva na vrhu prvega raztežaja do vznožja slapu pride še Gal, ki pravi, da bosta s Sandijem šla še Desni slap, in naju opozori, da se kasneje začnejo delati precejšnji talarji. To kmalu izkusim, najbolj pa ga nasrka Beno, saj veliko ledeno kepo dobi direkt v ramo. Res ni njegov dan. Zadnji raztežaj do vrha potegne on. Na tej točki pospraviva vso opremo in po poti kreneva nazaj pod slapove. Srečava Sandija in Gala, ki sta ravno zaključila z Desnim slapom, in skupaj gremo do Tamarja na pivo.

Tam srečamo štiri razposajene goste, ki so v Tamar prišli s sankami. Malo se zagovorimo in v hecu vprašamo, če imajo kakšne sanke preveč. Zgleda, da nam niso najbolj zaupali, saj so, ko smo se odpravili, prestrašeno pogledovali skozi okno, ena njihova članica pa je prišla ven, in v smehu rekla, da so jo poslali na stražo. Mi smo še zadnjič žalostno pogledali proti štirim sanem, ki so čakale pred domom, in nato peš nadaljevali proti Planici. Na poti sva najprej jaz, potem pa še Sandi, po precej teatričnih padcih ugotovila, da je podlaga precej ledena, Beno in Gal pa sta se kljub parim spodrsljajem uspela celo pot držati na nogah.

Z razvozom v Kamnik in Ljubljano se je dan zaključil. Beno se je po koncu najbrž spraševal, če ne bi bilo bolje, da bi tudi tokrat pozabil čevlje doma, Sandi in Gal pa sta komentirala, da sta imela prav prijeten plezalni dan. 

Gal in Sandi:

Centralni slap (WI4, 120 m)

Desni slap (WI4, 50 m)

Beno in Špela:

Slap nad votlino (skriti slap) (WI3, 90 m)

Centralni slap (WI4, 120 m)

*Nič od tega se ni zgodilo, tako da naveze za nami niso imele neprijetnega prvega štanta