Ledinski slap ali komedija v treh dejanjih

Nastopajoči:

Sandi: ne najmlajši, pa vendar mlajši pripravnik

Jan: srednje mlad, ampak takšen mojster hribovskih avantur, da ga odlikuje le ena pohodna palica

Beno: najmlajši, pa tudi mlajši pripravnik

Štirje pripadniki kulta AOŽ

Eden pripadnik kulta AO Radolca

Prvo dejanje: Uvod

Piše se 2. januar, bliža se konec koledarsko dolgega, ampak po občutku kratkega, novoletnega dopusta. V teh časih si večina Akademcev izbere frikovski dopust v toplih krajih, ki jih duševno polni. Vendar mehko tkivo na lobanjo pritiska nemir – kaj pa zimske avanture?

Tako v miru teče teden svoj pot, temperature pa vztrajno padajo. Čez teden ali dva se pojavijo prva poročila o izoblikovanju lednih skulptur. Znova digitalni medij oživi.
 

Drugo dejanje: Kam?

Digitalni medij prinaša novice z vseh koncev Slovenije in bližnje tujine. Ledenih skulptur je kar nekaj, vendar vsesplošna suša ni izoblikovala vseh željenih ciljev. Iz Luciferja prihajajo mokre vesti. Pozornost se usmerja v Ledinski slap, baje je dobro narejen. Sandi bi lagal, če bi trdil, da mu lani ob pogledu na njegove omame ni zmrzovala pocejajoča se slina. Takrat je o njem samo sanjal, izkušnje in forma sta bili preslabi za takšen podvig. Letos pa nadobudni Akademci pridno vadijo cepinske veščine, saj jih februarja čaka ledno potovanje na Norveško. Jan je Ledinca že preplezal magičnih sedem let v preteklosti, takrat mu je zaradi številnih previsov težavnost dišala po negativni šestici. V digitalni medij deli svojo izkušnjo s slikovnim gradivom. Sandi bi se tudi zdaj zlagal, če bi trdil, da mu dlani ni zalil nervozen pot. Sledi malo mencanja, premislek, hm, a, ok, gremo Vikijevo svečo pa potem še Teranovo, da bo turca? Velja.
 

Na poti dejanja Kam? se v zgodbo vključi tudi Beno, čigar možgani so še dovolj prožni, da mu dovolijo spontano pridružitev avanturi. Pomemben podatek je, da bo za Benota to prvi slap v sezoni, za Sandija drugi.

Tretje dejanje: Akt

13. 1. 2026, natanko sedem magičnih let po Janovem prvem plezanju Ledinca, ob 5.54 pridrvi po Litijski cesti bel kombi, skozi okno se v nasmeh nariše ducat ali več belih zob. Jan z energijo, ki jo ob tej uri premore samo on, poskoči iz kombija, pospravi robo in že spretno vodi kolesa vozila proti Vodicam, kjer se pridruži še tretji akter naveze – Beno. Kombi počasi drvi proti Jezerskem, pri rampi Jan opazi parkiran avtomobil znanih karakteristik. Ker pogon kombija premore še dve dodatni kolesi, se besno zapodi višje proti izhodišču. Na poti se pojavita dve postavi Janu znanih karakteristik.
 

Za dve osebi težji kombi jezno oddrvi po cesti in po krajšem prepričevanju Škode s HR tablico in 2 Angležema, da bo šlo s 4x4, parkira. Sledi dostop, ki je zaradi predhodnih obiskovalcev že shojen, v sitnem skoku v krušljivi zasneženi skali Jan spretno ponudi tehnike hitrega varovanja in že je ekipa pod prvim lednim skokom. Tu si naveza nadane opremo, skok prepleza nenavezano in dospe do prvega dejanja spodnjega Ledinskega slapu. Kratko deljenje zadolžitev: Jan pleza spodnji slap, Beno gazi grapo, Sandi pleza zgornji slap. Prva varovališča stalno odlikuje dobra družba prijateljev iz kolegialnih odsekov. Ko Jan zacepini v drugi raztežaj, Beno in Sandi pod sabo zaslišita glasove, ki se v nekaj minutah utelesijo.
 

Nato se v ledne skulpture zapodita tudi Beno in Sandi. Drugi skok je že bolj pokonci, zato se alpinistični hedonizem stopnjuje. Kmalu se pridružita Janu in mu preneseta pozdrave.

Jan:       A res? Hahaha.
 

Kmalu iznad ledu pogleda Železničar 2, na kar se vsepovprek začne glasno občevanje.

Iznad ledu se pojavita še preostala člana AOŽ naveze, takoj se zaslišijo dodatni vzkliki veselja:

Tako se na štantu pred najtežjim raztežajem zbere množica hribovskih nadobudnežev, ki očitno nimajo službe ali pametnega dela. Skupaj jih je osem. Zmerjanje je prijateljsko in prijetno.

Ključni raztežaj naveze plezajo v dveh delih, saj je na sredini slapu udobna votlinica. Oblike so neverjetne, v prvem delu raztežaja je nekaj previsnih delov, vendar plezanje ni pretežko, ker so hooki res dobri. Ta raztežaj je tudi najbolj moker in zaradi svoje strmine ponuja konkreten vodni tretma. Jan na pogosto namešča vijake in v votlini pojasni, da je led bolj votel in manj ugoden za zanesljivo varovanje. Huh, ok. Izhod iz votline vodi direktno v najintenzivnejše vodne curke in po manjšem prepletu vrvi Sandija in Benota konkretno namoči, oba začutita slap (vode!) še po notranji strani hlač. Ta del ponuja zelo pokončno plezanje, vendar je slap manj cvetačast kot v spodnjem delu. Naslednji raztežaj, ki predstavlja zadnje dejanje spodnjega Ledinca, je že položnejši in lažji, vendar je led tanjši in slabše kvalitete. Jan je s svojim delom opravil vrhunsko – kot se spodobi za mojstra, ki ga odlikuje ena pohodna palica!

Med spodnjim in zgornjim slapom je približno 200 metrska grapa, v kateri je bil nepredelan sneg. Vendar je naveza pred nami že naredila gaz, tako da Beno, razen kakšnega potopa ali dveh v stilu Titanika, ni imel pretežkega dela. In že so trije junaki te komedije stali pred Zgornjim Ledinskim slapom. Tu se na dve vrvi naveže Sandi, in po krajšem premoru zarine cepinov rezine v led. V nasprotju s spodnjim slapom je tu led bolj suh in krhek, zato je bil slap prikrajšan za nekaj (deset) kilogramov svoje mase. Sandi mora še naštudirati »low-impact« tehniko. V ugodni legi za lovljenje ledu so se nahajali Beno in trije železničarji, kar jim ni godilo.
 

Če je bila lega ugodna za lovljenje ledu, je bila ugodna tudi za lovljenje dveh lednih vijakov, ki so se odločili za nesodelovanje pri varovanju. V mazohističnem napadu Sandi izbira še nedotaknjene pokončne linije in se po zmerni bitki pribije do zadnjega varovališča. Svoj boj začneta tudi Jan in Beno in po nekaj minutah prvi izpleza Jan. Na njegovem obrazu žari čudovit izraz odnohtavanja, ki postane še bolj izrazit pri Benotu, ki si v danem trenutku grozi s cepinom in uporablja barvit izbor besednjaka srbo-hrvaške zakladnice. Kmalu si pogrejeta roke, sledijo spusti po vrvi do vznožna, prijazna obrekovanja in skupinska fotka izbrane ekipe. Kombi se na povratku do rampe spremeni v minibus, na koncu se skupaj dobimo še seveda na analizi ob pivu. Tura je bila takšna, kot jo opisuje prvo pristopnik: "V povezavi z zgornjim slapom predstavlja resno ledno turo v divjem alpskem okolju." Da lahko tako turo delaš v družbi izkušenega alpinista, pa samo vzbuja neskončno hvaležnost. Hvala Jan!

Res je bilo magično – mogoče spet čez 7 let. Verjetno pa že prej!

* Zaradi varovanja osebnih podatkov so bili akterji drugih odsekov anonimizirani, slog besedila prilagojen duhu časa, besede občevanja, ki pripadajo jeziku prejšnje države pa prevedene v slovenščino. Avtor besedila se izrecno izogiba uporabi »Pejd se solit!«, ki v lednih razmerah velja za žalitev najhujših razsežnosti.