KA tabor Dolomiti: nova plezalska poznanstva

Vreme nas je prisililo v prilagoditev datumov, zato se je KA tabor za mlajše pripravnike v Dolomitih skrajšal s štirih na tri dni in potekal od sobote do ponedeljka. V Dolomitih sem julija z AAO že plezal v Brenti, a je tokratno območje precej drugačno – smeri so lažje in prijaznejše začetnikom, dostopi opazno krajši, gneča pa bistveno večja.

Za svoj prvi tovrstni tabor sem imel preprost cilj: spoznati soplezalce izven domačega odseka, videti, kako delujejo drugje, in plezati.

Dan 1: Divjina v Col dei Bos in izogibanje gneči

Zbrali smo se na prelazu Falzarego. Moj prvotni načrt je bila smer v Torre di Falzarego, a je bila v steni in pod njo nepopisna gneča. Z inštruktorjem Matejem Balažicem (AO TAM) sva zato hitro spremenila načrt in zavila v neopremljeno, "divjo" linijo v steni Col dei Bos. To je bil moj prvi stik s takšno stopnjo improvizacije: spoznal sem uporabo tricamov in praktičnih kevlar zank ter dobil pomembno lekcijo, da "na pol dobro" nameščeno varovanje ne pomeni ničesar.

Popoldne sva hitro preplezala še prvotno načrtovano smer Diretta "Ghedina" v Torre di Falzarego, ki se je do tedaj spraznila. Dve smeri v enem dnevu, brez čakanja v vrsti. V nasprotju s prvo smerjo je bila tukaj skala odlična, šalce pa čisto povsod.

Zvečer smo si skuhali lonec makaronov in se malce podružili, dokler nismo po planiranju ture za naslednji dan od utrujenosti preprosto popadali.

Dan 2: Primo Spigolo v Tofani in boj z nahrbtnikom

V nedeljo smo se v navezi treh – z Antejem Brizićem (AO Domžale) in inštruktorjem Jernejem Radojo (ŠAO Velenje) – podali v smer Primo Spigolo (V, 430 m) v Tofani di Rozes. Takoj smo padli v "vlakec" za navezo Brazilca in njegove soplezalke iz Kostarike. Premikala sta se izjemno počasi – prvi štant smo zapustili šele po uri in 40 minutah! Skupaj z navezo dveh dobrih italijanskih plezalcev smo se zgražali in hkrati resno skrbeli zanju, saj je smer dolga. Varno smo ju prehiteli šele na polovici, po sestopu pa smo od daleč opazovali, kako sta malo pred mrakom iskala alternativni izhod iz stene.

Ante je suvereno preplezal spodnji del smeri (tudi najtežji raztežaj, V+), v zgornji polovici pa sem vodstvo prevzel jaz. Moj najtežji raztežaj (V-) je bil intenziven: stopi nekoliko zlizani, na enem delu pa ozek kamin, ki ga je na vrhu zapirala štrleča luska. Z nahrbtnikom na hrbtu preprosto ni šlo. Sredi stene sem si ga moral sneti, obesiti na pas in se nekako zbasati naprej.

Drugi večer je ponudil bistveno več časa za druženje in spoznavanje ostalih udeležencev ob analizi vzponov.

Dan 3: Učenje na štantih

Zadnji dan je bil poudarek na učenju, plezanje pa bolj v ozadju. Z Luko Grobenikom (AO Ravne) in inštruktorjem Romanom Strmškom (Romec, AO Rašica) smo se podali v steno Sas de Stria (Hexenstein v nemškem vodničku), v smer Spigolo Sud. Moj cilj je bil vaditi zabijanje klinov in zategovanje zanke s polvozlom okrog stebričkov.

Začelo se je nekoliko nerodno: takoj v prvem raztežaju sem trdno zagozdil rdečega frenda (na srečo so ga kasneje rešili inštruktorji za nami), pri iskanju prave razpoke pa mi je klin poletel v globino. Kljub temu sem kasneje uspešno zabil dva klina in naredil sidrišče z zatičem. Za vajo se na štantih namreč nismo zanašali le na obstoječe rinke, temveč smo vedno namestili še premično varovalo.

Luka je prevzel vodstvo v drugem delu in se izkazal kot odličen plezalec. Zapomnil si ga bom po smešnih zvokih in navdušenih vzklikih vsakič, ko je v skali zagledal razpoko, primerno za frenda.

Zaključek

Trije dnevi, trije povsem različni vzponi: neopremljena linija v dvojici, dolga klasika v navezi treh in vzpon, kjer je bilo plezanje le kulisa za vajo klinov in stebričkov. Vsak dan sem odnesel nekaj drugega – in vsakič z drugimi soplezalci.

Navdušilo me je, da pri inštruktorjih učenje ni šlo na račun plezanja. Edina zamera gre vremenu: skrajšan tabor je pomenil en soplezalec in en večer druženja manj. Z veseljem bi se navezal z vsakim od udeležencev, a trije dnevi za to preprosto niso dovolj – odhajam pa z novimi imeni v telefonu in upam, da se z marsikom še srečam v steni.

Dolomiti okoli Falzarega so mi ostali v glavi tudi kot cilj za domačo ekipo: kratki dostopi, dobra skala, brez daljših spustov po vrvi in dovolj smeri za vsak okus – le gneči se je treba znati izogniti.

Žal pa tabor ni minil povsem brez prask: zabeležili smo eno poškodbo gležnja ob zdrsu v smeri in en zvin gležnja na parkirišču. Obema želim hitro okrevanje in čimprejšnji povratek v gore.