Dolomiti: ledno plezanje 2

Z Blažem Bajičem (AAO) sva v Sappado prispela v petek dopoldan in se odpravila v Carpe diem (do 5, 200 m), ki ga je Blaž plezal pred vsega tremi tedni, ko smo nazadnje bili v Dolomitih. Tedaj je bilo mnogo hladneje, slapovi, ki niso v senčni legi, pa tako precej bolje obloženi.

Prvi raztežaj, v katerem je bilo malo ledu in ki je bil precej »musav«, je pripadel meni. Blaž je namreč predlagal, da se lotim tudi tretjega, sicer osrednjega raztežaja smeri. Pričela sva v povsem levem delu slapu, tako pa preplezala tudi 3 metre dolg mešan skok v vrhu prvega raztežaja, opremljen s svedrovcem, ki sem ga zaradi kopne skale plezal brez rokavic in z enim cepinom nad glavo. Po stopicljanju v srednjem delu okoli 50 m dolgega raztežaja, ki sem ga plezal slabo uro, me je balvan do te mere zdelal, da sem opustil misli o tem, da splezam tudi tretji, sicer najtežji raztežaj slapu. Tega je Blaž suvereno plezal po srednjem delu (4). S smerjo, ki je dostopna »s parkirišča«, sva vključno s spusti po vrvi zaključila v slabih štirih urah, ko je že naraščalo veselo pričakovanje Špele Kadunec in Armanda Tratenška (oba AO Rašica). Pozvonila sta nekaj minut pred deseto. 

V soboto sva se z Blažem vrnila v Lo specchio di Biancaneve (250 m, 3-4), kjer sva bila že v začetku meseca. Tokrat sva izbrala srednji krak levega dela slapu, ki sem ga odprl jaz. Tako sta Blažu, ki še lani ni znal narediti snežne kepe, zdaj pa z lahkotnim plezanjem, povsem drugačnim mojemu, trka na vrata dolomitskih petic, pripadla nekoliko težja raztežaja. Po prvem navrtanem sidrišču sva se obrnila levo, čez že znan strm skok, nato prečila desno v povsem preprostem tretjem raztežaju in se po četrtem, vnovič pokončnem raztežaju znašla na sidrišču v votlini. Tam, kjer se sreča večina Sneguljčicinih smeri, smo nazadnje prenehali s plezanjem. Nekoliko dobre volje po srečanju s štajersko navezo iz AO Impol sem se pričakujoč sproščeno plezanje usmeril levo od sidrišča. Smer je bila prava, a sem pri tem izbral precej neugodno linijo. Ko sem prišel na peto, manj udobno navrtano sidrišče, je bilo jasno, da bi se znotraj leve usmertive moral držati bolj desno, ob robu navpičnice. Peti raztežaj sicer omogoča tri smeri plezanja (levo, srednjo, desno), praviloma povsod pa se nahajajo opremljena sidrišča (vsaka podobnost s svtetovnonazorskimi ali političnimi prepričanji je naključna). Zadnji raztežaj, ki je zahteven v luči že preplezanih dvestotih metrov, je pripadel Blažu. Smer sva sklenila s petimi spusti po vrvi, pri čemer sva s turo, ki je vključevala okoli 25 min dostopa in čakanje na dveh sidričih, zaključila v šestih urah.

Špela in Armando sta v soboto plezala že omenjeni Carpe diem - dan kasneje pa Sneguljčicino ogledalo - in potrdila moje misli o prvem ter Blaževo navdušenje nad tretjim raztežajem. Zvečer smo se podali v lokalno okolje, vendar se z njim nismo uspeli zliti. Strah pred neznanim nas je iz objema prijetne gastronomske špelunke kmalu nagnal v zasebno nastanitev.

Danes, ko pišem to poročilo, sva z Blažem že bila v Futuri (do 5, 200 m), za katero sva vedela, da bo »narejena« le spodaj, pa še tam se je tako kot Carpe diem po pričakovanjih že dodobra odtajala. Blaž se je tokrat lotil kočljive svečke v prvem raztežaju, ki smo jo nazadnje plezali varovani od zgoraj, s čimer je poplačal srčni dolg, jaz pa sem kot drugi doživel svoj prvi padec v ledu. Nekaj samozavesti sem si povrnil v drugem, uživaškem raztežaju, tretjega pa sva z Blažem splezala protokolarno, potrjujoč odsotnost »razmere« v vrhnjem delu. Dve uri po pričetku sva že sedela v avtomobilu in po omejitvah hitela v Slovenijo. 

Fertik lušno.