Cordillera Blanca, končno spet enkrat

Akademci se praviloma vsako desetletje, nekje na sredini dekade, tako ali drugače pojavijo v Andih. Tako je bilo 1964 z odpravo v Bolivijo, Cordillero Real, epska zgodba z enakimi puloverji, zastavo, kosom orožja v prtljagi in ladijskim prevozom v Argentino. Sledila je odprava 1975, še vedno z zastavo, a brez ladje, brez pištole, a z žalostno zgodbo na grebenu Chakrarajuja. V začetku 80ih so bili spet v Blanci, tokrat brez insignij in z zdravo dozo spontanosti, da ne rečem anarhije. 1984 se sva z Janezom Zupancem preživela in plezala dva meseca v Cordilleri Real v Boliviji, tudi pištola ne bi pomagala v Peruju, kamor sva želela. Ekspresno so naju pregnali senderisti, zelo učinkoviti maoistični teroristi Sendero Luminoso. Upam si reči, da sva bila ena od prvih dirtbagov iz naših krajev, prav v skladu z akademsko tradicijo oziroma kulturo. Sledilo je še več obiskov perujskih in tudi bolivijskih Andov, v zadnjih letih pa so izginili z list želja.

Letos sem s prijateljem Petrom končno prišel v Cordillero Blanco, malo drugačno, shujšano in zgubano, v primerjavi s slikami prejšnjih desetletij, a nič manj zanimivo in spektakularno. S Petrom sva morala čas, ki se je prej meril v mesecih skrajšati na dva tedna, kar je pomenilo zelo dobro planiranje, racionalno in na drugi strani ambiciozno, a tudi fleksibilno odločanje. Američani, ki brez jet-laga priletijo dol, pravijo temu pristopu Smash and Grab. Bomo videli, nekaj priprav je bilo, ampak višine premalo.

For Grab, kot bi se reklo, so bili trije vrhovi nad dolino Ishinka, z glavnim ciljem Tocclarajujem. Vendar je že nekaj tednov pred odhodom narava, pa tudi usoda, narekovala drugače. Letos so se gore posedle, snežne kape razpokale in polzele na vse strani, ledene strukture ošibile in nekaj nesreč, posebej dve žrtvi serakov oziroma plazu prav v najini smeri na Tocclarajuju, so najin načrt postavile pod vprašaj. Tam doli pa je bilo hitro jasno, da je za letos gora zaprla vrata, ob podoru zapletla labirint in odprla vedno širšo razpoko, ki sicer vsakih nekaj let predstavlja neprehodno oviro.

Dan po prihodu sva se že aklimatizirala do Lagune Churup, poiskala zvezo z Aritzo Monasteriem in Gisele, hvala Kranjčani, in si s tem bistveno olajšala vso logistiko, dobila informacije iz prve roke in priložnost za nakladanje, saj je odličen poznavalec slovenske scene ... Že tretji dan sva v najboljši družbi burrotov aka magarcev krenila v dolino Ishinka. Koča na dobrih 4300m, v idiličnem okolju je vsekakor boljša, kot bi si mislil po komentarjih, marsikatera v Alpah, zlasti domačih, bi se lahko šla tja učit!

Dan po prihodu sva šla na Urus Este. Pravzaprav noč prej. Sicer sva v pogovorih z zelo prijetnimi Avstrijci in Baski ležerno ugotavljala, da je fino, če se kaj vidi in bova štartala ob ene šestih. Avstrijci so svoje lučke peljali na sprehod po enormno strmi pramoreni ob enih, Baski ob dveh, midva sva krenila ob treh. Za goro brez ledenika še danes ne razumem, zakaj je potrebno spotikati se ponoči. Urus je lepa, zanimiva gora, vsakega nekaj in vsakega po malo, mala šola visokogorske ture, 5530 m, en tak PD, malo II in 40. Na vrhu sva bila v jasnem, toplem dnevu sama, ker se je jutranji ekspres že pospravil. Popoldne v bazi sva izvedela, da je na Tocu obrnila tudi močna germanska ekipa, katere lučke sva zjutraj opazovala, malo v dvomih, kam med serake rinejo. Tocllaraju za letos torej res cerrado.

Naslednji dan sva dopoldne malo počivala, popoldne pa nesla vse gadgete, ki si jih materialno bolje podložen lahko omisliš, do jezera na 5000 pod Ishinko, kjer sva postavila ultrašotor na ultralepem mestu, pojedla ultralahko hrano, opazovala grozljiv podor v Ranrapalci in teoretizirala, zakaj vžigalice ne delajo na tej višini. Upoštevaje število doktorjev znanosti v navezi je bila razprava zelo razvejana, hipotez pa preveč. Glavno vprašanje bi moralo biti, zakaj sem pustil kresilo v koči. Jaz sem malo dozal, Peter pa šel v izvidnico po pregovorno doooolgi moreni do ledenika oziroma jugozahodnega grebena. Na prečenje sva pozabila, ker je namesto belega grebena na severozahodu kraljeval peskokop z nekaj ledišči, številnimi penitentesi in kakšnim serakcem. Moje dozanje se je počasi spremenilo v spanje, pa v težje dihanje, nekje okoli polnoči preraslo v dihalno stisko in počutil, sploh pa izgledal sem kot duh. Samo to pa sem vedel, da so lučke, ki so ob enih trepetale visoko na ledeniku, avstrijske, nisem haluciniral. In da so tiste uro pa pol kasneje baskovske, po udobnejši nižji poti. Še dobro, da sem se sestavil in vlekel po moreni za Petrom. Prihod na ledenik je bil kot eliksir in sredi dneva sva najprej klepetala z Baskoma na sedlu in takoj zatem stala na vrhu Ishinke, 5550 m, malo razočarana, ker je letos goba bolj en poseden krof, za hec zaklofala en stake, sicer pa uživala. En PD, no ja. Do koče sem se vlekel, kot se spodobi, Peter pa je ob tem pospravil ultra camp in uspešno balavaniral.

Naslednje jutro sva spokala, burrosi so nesli tovore dol, ko smo se Evropejci selili v Huaraz. Z Aritzo, ki naju je velikodušno prevažal in svetoval, smo se zmenili za plan za naprej: jaz sem potreboval dva dni za recovery, kar v Huarazu nikakor ni zahtevna naloga. Posebej, ker so se oblaki navlekli na gore, še slabe vesti nisem imel. Dan zatem pa je sledil one day push na Vallunaraju, 5680m iz doline Llaca, šibek AD, recimo. Je izvedljivo, posebej, če greš ob enih iz Huaraza in ima Aritza ključe od velikih železnih vrat v nacionalni park. Vrata so lepa, masivna, mokre sanje Mojstrančanov, Kranjskogorcev in podobnih talibanov. Po precej razbitem in že zelo trdem ledeniku smo se v čudovitem jutru ob frontnih oblakih prešmuglali med razpokami in podori do vrha. Andres, Bask z Ishinke, se je uspešno našlepal na najin vip prevoz, bil je prav dobra družba in tako smo se s svojimi 190 leti na vrhu drli Cumbreeeee kot paglavci. Vrh je lep, odmaknjen in zato odlično razgledišče.

Po dnevu počitka je bil čas za četrti grab: z Aritzo sva se zmenila za hit letošnje sezone Ichik Ulta ali mala Ulta, ki jo je na IG dobra spromovirala naveza bratov Pou. Klein aber Fein, nama je povedal znanec iz Ichinke, Axel in res je bilo tako, za konec nekaj tehnične plezarije v ledu, AD, 80/50-60, 300m. Zadnji cug z izstopom na vrh, čudovit do 80 stopinjski izhodni ledeni kamin, v pravem alpamajskem stilu, sva razumela kot vabilo, naj prideva še kdaj. Seveda, take ture bi morale biti vse ...

Povzetek: grab je uspel na 4 pettisočakih, ne ravno na visokem tehničnem nivoju, a v velikih, resnih gorah. V danih razmerah sva optimalno in uživaško izkoristila dva tedna. Kar zadeva pa smash, sem ga bil deležen tisto noč ob jezeru Ichinka ...

Nekaj pa ne le nama, tudi ostalim, Avstrijcem, Baskom, Italijanom in kar nas je bilo takih spodaj, ni jasno: zakaj je tako malo obiska alpinistov, posebej iz Evrope. Ob vsem jamranju o gneči v Alpah in v Aziji, kolonah na treking vrhove v Nepalu in tudi Pakistanu, hordah v Kirgiziji in okolici ter množico popotniških izletov po svetu, v Andih praktično ni Evropejcev. Hkrati pa pleza vedno več simpatičnih mladih lokalcev (v paru svojimi lokalkami ...), iz Mehike prek Ekvadorja, Kolumbije, do Čila, Argentine, Brazilije. Ni veliko vrhunskih plezalcev razen izjem, ene vrste Smarja  mladih Poljakov, bratov Pou, par Američanov in kakšna italijanska naveza pa odpuljenih smučarjev Fay in Marca v začetku sezone. Ni niti ambicioznih planincev trekingašev, Jagged Globe ali DAV Summit Club imata po eno ali dve skupinici ... ob vseh izletih po Araratih, Kilimanjarih itd. Američani pa za visoke gore organizirajo uvodne tečaje, šole. Na drugi strani so zelo aktivni lokalci, ki imajo nekaj agencij in precej bleferjev. Klienti pa so v veliki večini nov segment: samostojni instagram popotniki in vedno bolj južnoameriški lokalci!

Dostopne velike, visoke, atraktivne gore, brez birokracije, lahka logistika, poceni, varno. Lepooooo! Spravite se dol, najboljši korak v velika gorstva, Greater Ranges, k še višjim, zahtevnejšim ciljem in predvsem izven okvirjev. Če parafraziram Tomaža aka Jaka: ni samo Zelenica ...

Aleš Rotar