AAO tura: bivakiranje pod Krnom

Za vikend 7., 8.3. smo izkoristili idilično zimsko vreme ter izvedli turo v sklopu izobraževanja za starejšega pripravnika, ki letos po nekaj letih ponovno poteka na našem ferajnu. Cilj ture je bil bivakiranje v snežnih luknjah ter plezanje v severni steni Krna in bližnji okolici. 

Zagnani pripravniki (Špela, Sandi, Beno, Marsel, Val, Gal, Aljaž, Luka, Jaka in Miha) smo ob dogovorjeni uri (nekateri, neverjetno, že tudi pol ure prej) čakali na štart, medtem ko so inštruktorji (Slapi, Matevž, Jurij in Rudi) še premagovali prvo oviro v obliki zaprte pekarne. Ko smo se vsi nabrali, smo s težkimi nahrbtniki, nekateri s smučmi, srečni izbranec pa tudi s split boardom, začeli pot iz Lepene proti Krnskemu jezeru. Cilj prvega dneva so bila relativno ravna snežišča nad Krnskim jezerom, pod Batognico in severno steno Krna. S smučmi ali ne, prvih 500 višinskih metrov smo vsi brez razlike prehodili, saj ni bilo sledu o kakršnem koli snegu. Ko je kamne na poti končno prekril bolj ali manj zbit sneg, smo tisti s smučmi to z veseljem izkoristili in pot nadaljevali v slow-motion imitaciji klasične tehnike (beri hoje na smučeh).  Po cca dveh urah smo prečili zaledenelo Krnsko jezero in naredili krajši postanek, nato pa pot nadaljevali še za cca uro in pol. Ko smo končno prišli na idilično glamping lokacijo z izjemnim pogledom na Triglav in okoliške gore, so noge in hrbti že pošteno boleli. Kljub temu se nismo preveč obotavljali ter začeli s kopanjem snežnih lukenj. Količina snega je omogočala praktično neomejeno izživljanje otroških sanj o kopanju ogromnih iglujev. V naslednjih treh urah smo tako iz snežnega pobočja, po različnih trenutnih arhitekturnih / notranje dizajnerskih navdihih, izkopali po nekaj deset kubičnih metrov snega. Tukaj je bil izjema Rudi, ki se je odločil za bolj odprt pristop ki pa, kot lahko preberemo ob pregledovanju novodobnih nepremičninskih oglasov, omogoča tesno povezanost z naravo. No, tisto noč smo z naravo bili precej tesno povezani vsi. Skupaj smo izkopali pet bivakov, v katerih smo noč vsi preživeli bolj ali manj udobno, prav pa so prišli tudi različni nasveti inštruktorjev, npr. ovijanje nog v puhico, plastenka s toplo vodo v spalki, … 

Nekaj ur kasneje smo se ob svitu zbudili v čudovito jutro. Triglav na drugi strani bohinjske doline, se je že kopal v sončnih žarkih, medtem ko je na naši strani še prevladovala senca in posledično tudi mraz. Večina udeležencev (Špela, Beno, Sandi, Val, Jaka, Miha in Marsel, skupaj s Slapijem, Matevžem in Jurijem) si je za nedeljsko turo izbrala grebensko prečenje vrhov okoli Lužnice, ki so ga zaključili z vzponom na Vrh nad Peski. Nekateri so sam greben še dodatno začinili s plezanjem grape. Aljaž, Gal, Luka in Rudi pa smo se, s smučmi na hrbtu, odločili za vzpon na Krn, ki smo ga začeli v neizrazitem kaminu nekje v sredini severne stene, nadaljevali s precej izpostavljeno prečko proti zahodu in nato prek grebena v grapo, ki nas je popeljala naravnost na vrh Krna. Kar je manjkalo plezalnim razmeram so zagotovo nadomestile odlične razmere za smuk po južnih pobočjih Krna proti sedlu med Krnom in Batognico. Od tam sta Rudi in Gal nadaljevala še na Vrh nad Peski, Aljaž in Luka pa sta si v taboru privoščila zasluženo kosilo. 

Ko smo vsi zaključili z našimi vzponi, smo se na tak ali drugačen način spustili nazaj v Lepeno. Tisti s smučmi smo v prvem delu spusta uživali, po Krnskem jezeru pa si želeli, da bi se tista žičnica, ki vodi v dolino, čudežno vklopila in spravila smuči v dolino namesto nas.

Po spustu nazaj v dolino, smo uspešno turo tudi uradno zaključili v Kamniku ob dobri pizzi in mrzlem pivu. 

Gal Sajko