Kako smo preživeli Mlačco

 

Zgodilo se je v sredo na večer, 28. januarja 2015, še v času rožnate vinjete, ko smo se člani lanske in predlanske alpinistične šole podali v Mlačco na tečaj lednega plezanja. Nabralo se nas je okoli štiriindvajset, večina željnih novih spoznanj in izkušenj. Sicer pa ob prvem pogledu na steno z rahlim cmokom v grlu in začudenjem v smislu: "Ejga, kok ledu!"

Hkrati pa ob vzdihovanju "ta starih": "Mater je mal ledu, ampak no ja, za dons bo že."

Po začetnem predavanju o primerni opremi za led, kjer je Matic izrecno opozoril, naj se ne naseda prodajalcem o vsesplošni koristnosti lednih vijakov št. 22 (za tiste ki vas ni bilo, 16 cm je čist zadost), smo se razdelili v dve skupini. Eno je prevzel prof. Toni, ki je širil obzorja nadobudnežev z znanji o nameščanju lednih vijakov, abalakov... V drugi skupini je prof. Kozina s pomočjo asistentov Ružiča in Krejmerja prikazal osnove gibanja v ledeni vertikali. Prikazan je bil tudi položaj Kristusa, ki pa ga boste zaman iskali na fotografijah, saj je nezaželen in kaže na trpljenje plezalca v steni. 

Potem smo se v steno zapodili mi. In že mi v glavi odzvanja: najprej spucaš male ledene svečke, najdeš primerno luknjico in s čim večjo natančnostjo tja zadeneš. Probaš, če drži. Drži. Ponoviš z drugim zapestjem. Nogo postaviš višje. Drži. Pa še drugo. Na kratko, roka - roka, noga - noga. 

A potem je bilo veselja kaj hitro konec, ker mi je, ne vem kako, uspelo ukriviti okel Petrovega cepina. Menda ga pred mano še ni nihče uporabil. Menda. Jaz sumim onega Kitajca, ki ga je izdelal. Stoposto je bil Kitajec. 

In ker je strah votel, okrog ga pa nič ni, se je marsikomu, ki je v začetku z rahlim strahospoštovanjem zrl v steno, tekom večera tako zahotelo plezanja, da se enostavno ni mogel več odtrgati od stene. Ljubezen na prvi dotik? Ali pa je bila vsa znanost v temperaturi ozračja, saj se nam je nekaj zdelo, da nas zebe, po drugi strani pa med samim plezanjem mraza niti nismo občutili. Tako je to pri nič stopinjah Celzija. 

Nauka te basni sta dva. Prvič: dokler ne probaš, ne veš. Drugič: preden začneš, preveri vijake na cepinu. 

Po našem odhodu iz Mlačce je tam ostalo prav toliko ledu, kot ga je bilo, ko smo tja prišli, le s to razliko, da ga je bilo na koncu več na tleh. Mi pa smo odšli domov s še eno nepozabno izkušnjo, za katero verjamem, da ni bilo nikomur žal, da jo je prestal. 

Navsezadnje, če komu to ni smešno - saj niti ni, je namreč zelo odgovorno, resno in precizno. 

 

By me, Nina Kočar.

Marko Berdajs, hvala ti za dodatne fotografije.