Triglavska magistrala

Kljub ne najboljši napovedi smo se odločili za štiri dnevno popotovanje skozi naše Julijce, Triglavska magistrala nam je služila kot orientir, želje so bile po kakšnih deviacijah, a se jih  zaradi spremenljivega vremena večinoma nismo lotili in se tako več ali manj držali klasične poti.
Snežna odeja bo v hribih še nekaj časa služila svojemu namenu.  Če koga zanima bolj podrobno pa spodaj.

1. dan: Štart iz spodnje postaje žičnice Vogla po Žagarjevemu grabnu (do snega ura hoje) do planine Kal in prek Konjskega sedla na Mohor nato pa v čim bolj direktni liniji do koče na Komni. V določenih kotanjah  pred Konjskim sedlom so parkirane kar zajetne plazovine. Vreme se je ves čas basalo na drugi strani grebena južnih bohinjskih gora, na naši strani pa je bilo zadovoljivo, sneg pa je bil tak kot se za pomlad spodobi.

2. dan: Rahlo pršenje in oblačno vreme sta nas usmerila na pot proti Triglavskim jezerom in po dolini slednjih do prenovljene zimske sobe na Prehodavcih. Malo pred Prehodavci je bilo videti sledi medveda. Pozno popoldne smo se podali proti Kanjavcu, ki je bil še v oblakih, v upanju, da se bo uresničila vremenska napoved, ki je napovedovala zjasnitev pred sončnim zahodom. Optimizem je bil poplačan z opazovanje sončnega zahoda in okoliških hribov z vrha Kanjavca in smučanjem nazaj proti Prehodavcem v nekoliko bolj rdečkastih odtenkih svetlobe.

3. dan: Slabša napoved nas je zgodaj dvignila pokonci, ponovili smo vajo do Hribaric, po katerih se je podila megla, ki pa nam je vseeno nudila toliko vidljivost, da smo se lahko spustili skozi zapostavljeno Mišeljsko dolino in preko planine pod Mišelj vrhom in malega polja do planine na Velem polju, kjer smo malo posedeli, izkoriščali kratke trenutke sonca in razmišljali o tem kako dobro se imamo.  Do doma na Kredarici smo se nato podali prek Konjskega prevala, kjer je veter začel kazati svoje zobe. Na Kredarici nam je vremenar le še potrdil, da boljše danes pač ne bo, pa jutri verjetno tudi ne, pa smo se spet posedli in zopet malo razmišljali…

4. dan: Zbudili v mrzlo jutro -10°C, sneg, megla in veter. Večje plane pustimo za drugič in odsmučano do Staniča. Tam za tolažilno nagrado stopimo še na Begunjski vrh in nato za Cmirom do slapa Peričnik. Od smučarije nismo imeli prav dosti, saj nas je do gozdne meje, do koder se da prismučati pošteno navibriralo, saj je sneg pomrznil čisto do doline, pri Peričniku je padal povsem suh sneg.  Malo nad gozdno mejo pa smo srečali tudi edina turna smučarja na poti (razen doma na Komni), kar pa je bilo tudi svojevrstno presenečenje.   

Razmišljali so še Janvit Bajt, Blaž Keber in Leon Sabo.