Začetek hribovske sezone

Ker je bil april večinoma vremensko muhast, vikendi v maju okupirani s poroko in dekliščino (ne mojo), junij pa zapolnjen z izpiti in še eno poroko, sem letošnjo hribovsko sezono začela dokaj pozno in sicer pred 12imi dnevi. Takrat sva namreč z Maticem končno le našla par sončnih prostih ur in se popoldan odpravila na Vršič. Plezala sva Steber ob Kamenkovem kaminu, ki ima prijetno kratek dostop, nekaj malega plezarije in sestop skozi rušje. Smer je kratka, mestoma navrtana in nič posebnega.

Par dni kasneje (dve soboti nazaj), sva zaradi nepredvidljivega vremena ponovno šla na Vršič in ukradla idejo za smer gorenjski navezi, ki sva jo srečala na parkirišču. V prvotnem planu sva sicer imela Smer pastirja Jozlna (poznano tudi kot Jeseniško), vendar sva se ravno zaradi nestabilnega vremena odločila za Stoletje, ki ima krajši dostop. Ker sva sklenila biti light&fast, sva pohitela s parkirišča navkreber in sopihajoča prispela pod smer s precejšnjo prednostjo pred gorenjsko navezo. Tako sva vanjo vstopila prva, jo hitro preplezala in sestopila ter prisopihala do parkirišča ravno v trenutku, ko mi je na nos padla prva kaplja dežja. Med sestopom sem imela lekcijo o hitrosti in "mutenju" na štantih, ki se je končala z Matičevim igranjem mene, ko se prestopam po polici, gledam naokrog in prestavljam reverso iz ene roke v drugo. Moram priznati, da je vse skupaj res smešno izgledalo, kar pa ne pomeni, da je predstavljeno bilo tako kot se je dogodilo v resnici. Resnica je namreč ta, da prihaja Matic iz družine kulturnikov in da je v tretjem letniku gimnazije v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah igral v predstavi Kekec - glavno vlogo, kakopak. Od tod mu dar za igranje, ki pa, žal, včasih na sovpada z realnostjo.  Tudi tokrat plezarije ni bilo prav preveč, vendar je smer malo lepša od prej omenjene.

Dan zatem sva se upoštevajoč vremensko napoved odpravila v tuja gorstva. Za svoj cilj sva izbrala smer Geršak-Gerčar v Vežici. Ker sva se iz neznanega razloga peljala vse naokrog sva imela tudi daljši dostop, ki je spominjal na tiste v Črni Gori - precej hoje in malo višinskih metrov. Sva pa bila zato poplačana v prvih parih raztežajih smeri, ki so zares lepi in kompaktni. V prečki prvega raztežaja sva pustila enega metulja, ki je zlezel pregloboko in ni hotel ven. Matic zavoljo tega ni bil preveč žalosten, saj je bil ravno ta metulj bojda smotan. Poleg kompaktne skale z zanimivimi detajli v spodnjem delu smeri sva se proti vrhu morala soočiti z nič kaj prijetnimi pehodi skozi rušje in streho, ki je bila z moje strani deležna parih psovk. Matic je v njej užival, saj je bila po njegovih besedah tak fajn bolder problem. Juhejsa. Pa še to: dotične strehe na skici ni, temveč jo srečaš le, če ubereš varianto smeri.  Sestop je bil podoben kot dostop, le da daljši in z malo več navzdol kot navkreber. Na poti sva srečala veliko planik in živali (gorske, gozdne, domače) ter za konec doživela neprijetno presenečenje v obliki prazne gume na avtu. Hujše od prazne gume je bilo dejstvo, da sva jo z avtomobila uspela odstraniti šele po polurnem intenzivnem brcanju vanjo. Po tem je menjava stekla neprimerno hitreje. Razpoloženje se nama je popravilo takoj ko sva na OMV-ju v Kamniku dobila na mizo pivo in račun, ki je za dve znašal manj kot 4 €.

V soboto sva v Velikem Draškem vrhu plezala Lomsko. Smer sva izbrala (oz. jo je Matic izbral), ker je podobne težavnosti kot Slaparska, vendar trenutno ni tako popularna. Jaz sem samo vdano šla, kamor je on ukazal. Dostopa je bilo manj kot teden poprej, smer pa malo bolj naporna (vsaj meni se je tako zdelo). Predvsem je vmes predvsem v raztežajih z nižjo oceno več kršastih delov kot v G-Gju. Ravno lažje raztežaje sem plezala precej počasneje kot težje in se zaradi tega počutila kot en friko, ki podira gore pod sabo. Previsek, ocenjen s VI - za katerega imaš na voljo bolj al manj krimpe, sam v nasprotju z Maticem in njegovimi large-size prsti premagala brez težav. Zanj je trdil, da je precej težji kot streha, ocenjena s VI +, s čimer se sama ne strinjam - za razliko od previsa tu niti krimpov ni bilo, bil pa je klin takoj nad njim in komplet, ki mi je pomagal iz zagate. Glede na to, da se šele uvajam v hribovsko sezono, je bila tura kar pošten zalogaj k čemur je pripomogel tudi zelo dolg sestop po soncu in deloma navkreber. 

Priznati moram, da sem bila zvečer kar utrujena. V sladek spanec so me pospremile Matičeve besede, za katere nisem vedela, kako naj si jih razlagam: "Danes si bila pa pridna. Niti ENE stvari nisi narobe naredila." ??!?!??. A to slučajno pomeni, da ponavadi VSE narobe naredim? Jaz, ki naj bi bila njegova boljša polovica?! In sem ga prosila za pojasnilo, ki se je glasilo tako: "Ja valda je to kompliment! Nč nis mutila na štantih pa okol štorala in sanjarla. Pa tut jamrala nis skor nč. Se mi zdi da si kr prpravlena na novo sezono." Hvala, dragi, pa lahko noč.

P. S.: Nedeljski načrt sva prestavila na naslednji vikend. Namesto tega je Matic zdravil blago sončarico, ki jo je prinesel s ture, jaz pa sem drobila aspirine in jih kamuflirala v cedevito.