Vzhodna smer v Mali Rinki-epski podvig dveh modrih zelencev

Prejšnji teden. "Veš, kmalu bo konec sezone za Veliko steno" pravi Matic. "Hm, ok" modro pripomnim. "Maja mi je poslala sms..." V redu, dojela sem. Res bo kmalu mimo sezona za Veliko steno in res nam jo je julij zagodel. Torej si moram za nedeljo poiskati soplezalca. Po možnosti čednega, kar tako, ker se fejst sliši. Četrtkov ferajn je pravi naslov za prvi korak k izpolnitvi misije. Malce povprašam naokrog in najdem sotrpina iz alpinistične šole, ki za nedeljo še nima načrtov. Žiga Regina: čeden je in kot jaz še kar zelen kar se tiče plezanja v vodstvu v hribovskih smereh. Jupi, prvič bom plezala v enakovredni navezi! Glede težavnosti se strinjava, glede dolžine smeri tudi. Za nasvet povprašam Matica, ki nama svetuje Vzhodno smer v Mali Rinki. Lepa, kompaktna, orientacijsko nezahtevna in nabita. Zveni super!

Tako v nedeljo navsezgodaj zjutraj kreneva iz Ljubljane. Matic v postelji s povitim kolenom namesto v Veliki steni. Z Žigom se spopadava s prvimi orientacijskimi težavami, ki se pojavijo v okolici Kamnika. Naposled najdeva Logarsko dolino, parkirava, razdeliva kovačijo in se počasi, ker naju nihče ne priganja, odpraviva za nosom naprej. Uzreva izrazito zajedo v zgornjem delu stene, kjer poteka "najina" smer. Prispeva v Turski žleb in poskušava s pomočjo površne skice najti vstop v smer. Edina informacija, ki nama jo kos papirja ponuja je, da se vstopi po grabnu nekje na sredini stolpa. Ker je grabnov več, izbereva najbolj položnega in po videzu sodeč najbolj kompaktnega. Žreb določi, da prvi raztežaj pripade Žigi. Začne s plezanjem, v žlebu drama zaradi padajočega kamenja (iz samega žleba, ne iz smeri), v smeri tudi, ker ni nobenega klina. Naposled se eden le najde. Na trnih razmišljam o tem, da to verjetno ni ta smer, in če je kmalu ne najdeva, obrneva. Ko slišim Žigov  "podri!", se mi odvali kamen od srca. Ok, vse je kul. Priplezam do njega po zelo kršasti ne-trojki in kar smeje se mi, ko na štantu vidiva dve mladenki, ki se vzpenjata nekam navzgor in trdita da sta v Vzhodni smeri. Juhejsa, pa sva jo le našla! Tu se začne uživancija. Prvi raztežaj, oziroma tretji v smeri preplezam jaz. Lepo, kompaktno, le trenja je na koncu za moj okus preveč. Raztežaji na skici so zelo kratki, tako da se brez problema potegne dva skupaj. Klinov je v smeri kar nekaj, a frendi pridejo vseeno prav. Kar dobro napredujeva, le počasna sva. Tokrat sem jaz tista, ki na štantih priganja naj se pohiti (gorenjska šola). Par raztežajev pod vrhom nama gre že tako zelo dobro, da se ne spomniva pogledati na skico. Roko na srce, ne midva, to sem bila jaz, ups. Ko izplezam iz zadnjega (po skici) grabna in bi morala zaviti levo v plate, se mi pač zdi logično, da grem še naprej po grabnu. Saj Matic vedno pravi, da moram slediti logični liniji in izbirati najlažje prehode. Meni se naravnost po grabnu zdi logično in lahko, le klinov ni nikjer. Ah, pa kaj mi mar, saj pridno vtikam frende, kamor se jih pač da. Žiga mi sporoča, da je štrika le še nekaj metrov. Ok, počasi bo potrebno narediti štant. Stojišča prav udobnega ni, klinov tudi ne. Naredim štant na dveh frendih in jebi, sporočim Žigu da varujem in kmalu mi sporoči, da je našel štant približno 20 metrov pod mojim. Na vstopu v plate, kdo bi si mislil? Splezam dol, se poženem v plate (katerih je po skici še za tri raztežaje) in Žiga mi ubljubi malo denarja, če vse tri naenkrat potegnem do vrha. Ne lažem, res mi je obljubil denar (bojda ker je upal da mu ne bo več treba plezati v vodstvu). A ker nisem Marta (zanjo pa vsi vemo kaj je), je zadnji častni raztežaj le pripadel njemu. 

Na vrhu si v usta nabaševa Dexterje za moč in pogum in pohitiva v dolino, saj sva že pozna. Do avta prispeva skoraj pred temo. Pojeva hruško in jabolko in počasi hitiva proti Ljubljani. Na poti premlevam vtise minulega dne. Fajn je blo. To je bila moja prva tura, ki sem jo plezala v enakovredni navezi. Prva, v kateri sem polovico smeri plezala naprej in se mi niso tresle noge kot mlademu teličku, nisem razmišljala o tem kam bom padla če padem-v bistvu sploh nisem razmišljala o tem, da bi padla, temveč sem v plezanju uživala. Naredila štant tudi kjer to ni bilo najbolj ugodno. In kar je najpomembnejše, ugotovila sem, da lahko obvladam strah in ga premagam. In spet je imel prav Matic, ki mi to razlaga že kar lep čas, jaz pa mu do sedaj tega nisem verjela. 

Epilog: Danes sem izvedela, da nisem bila edina, ki se mi je tisti graben zdel najbolj logičen. In tudi po njem se pride do vrha, le malo manj elegantno, ker ti šoder v čevlje sili.

Slik ni veliko, ker nisva imela veliko časa za fotografiranje. Za objavo ene slike potrebujem dovoljenje, zato te slike v galeriji (še) ni. 

Komentarjev

Slika uporabnika ziga_regina

Re: Vzhodna smer v Mali Rinki-epski podvig dveh modrih zelencev

Če si me zahrbtno fotkala medtem ko sem sral, ne pričakuj dovoljenja!

Delim Nelijino (?) pogruntavščino - v resnici je take smeri velik bolš plezat naprej kot na top in se mi zdi kr super stvar, da sva to končno dojela Smile

Denar za izstop ven pa zato, ker je bil že cajt da prideva na vrh Smile V upanju, da se končajo preračunavanja "mislm, da so še trije cugi do vrha"... (mineta 2 cuga)... "zdej so pa res največ trije cugi do vrha. Ja ja, tukej sva, zihr. ..." (...). Treba bo ukint štetje cugov. In Neli - priznejva javnosti - treba se bo zresnt in naštudirat skice! Najs.