Venček letošnjih slapov

Januarja sem se razveselila napovedanega polarnega mrazu. Končno sem investirala v vso potrebno ledno opremo in napočil je čas za prve samostojne zamahe v ledeni teren.

Prvi vikend januarja smo se odpravili v slapove pod Predelom. Za svoj prvi slap sem izbrala Levi slap pod trdnjavo (WI3, 70m), ki je bil dober poligon za ponavljanje vrtanja šraufov in vpenjanja kompletov z rokavicami. Zraven levega smo splezali še Desni slap pod trdnjavo (isto WI3, 70m), kjer smo izkusili ob vse hujšem vetru še pravi polarni mraz -16°C in komadno nohtanje rok!

Naslednji vikend je padla Logarska dolina s prijaznejšimi temperaturami, dostopom iz avta pod slap in ledom mehkim kot puter. Palenk (WI3+, 100m) sva s Tinom (AO Domžale) zlezla v dveh cugih. Plezanje je bilo »na dušek« zaradi lahkega terena, predvsem pa zaradi avtohtonega kričanja dveh Štajercev za nama. Kolega sta naju spodbujala z vzkliki: »Čujta, hitro lezita, nama se mudi na šiht!«
Zato je ostalo dovolj časa, da sva zavila še v Slap pod Sušico (WI4, 150m), ki  je bil v primeri s prejšnjim malo bolj svečkast in tršega ledu. Naučila sem se, da pri bolj pokončnem terenu najbolj navija v meča.

Logarske doline nismo imeli dovolj, zato smo se tretji teden januarja podali v Spodnji Ivovec (WI4, 100m), ki se na vrhu nadaljuje v Levi Ivovec (WI5, 300m). Oba sta bila super, led odl(5) in sonce v Logarski, ko je bila drugod megla.

Čez par dni sem preverila še Peklenske slapove v Borovnici. Te si bom zapomnila predvsem po stopničkah, ki so bile narejene in posledično zelo olajšanemu plezanju po velikih stopih.

V ponedeljek sva šla s Tinom pred napovedano otoplitvijo še hitro na Vršič. Za cilj sva si izbrala Centralni slap pod Prisojnikom (WI4+, 200m). Na vstopu so naju presenetili abzajli štirih Avstrijcev, ki so obračali po prevm cugu oziroma pred prvo svečo v drugem raztežaju. Vesela, da sva slap naenkrat imela čisto zase, sva začela plezati. Led je bil pri -9°C trd kot kamen, od tolčenja so me bolela zapestja. Po prvem cugu se je začela bolj tehnična plezarija s sitnim prehodom do sveče in previsnim vstopom nanjo, potem pa še veliko vode, ki naju je cel tretji raztežaj temeljito tuširala. Premočena do gat sem do vrha slapu prepevala o čimprejšnjem abzajlu nazaj v dolino, kjer sem pri avtu dobila najpomembnejšo lekcijo zimskih tur: VEDNO imej s sabo rezervna oblačila za po turi.