Tofana di Rozes – Direttissima Stösser

Pred mesecem dni sva s Tonijem med plezanjem v smeri Dimai-Eotvos ugledala veliko pokončno steno amfiteatra Tofane di Rozes.. po nekaj dneh prejmem mail »naslednjič pa tole po sredini« s priloženo skico smeri Stösser (V+/VI, 430 m (+ 320 m)). Stvar je bila jasna, to bo treba it.

V nedeljo je bilo napovedano okno solidnega vremena (brez padavin) in sva šla. Zjutraj pretiranega optimizma ni bilo, saj je v soboto v Cortini deževalo še dolgo v noč, kar pa se je nato pod steno izkazalo za nepomemben dejavnik, saj je stena izgledala suha.

»Pristop« do smeri poteka po smeri Dimai-Eotvos in je zmerne težavnosti III+/IV+, katerega sva poskušala opraviti kolikor toliko hitro in čim preje vstopiti v Stösser-ja. Tu pa se je začelo, že prvi raztežaj ti da vedeti, da bo plezarija še kar napeta in skala ne ravno dolomitska, po tretjem raztežaju, ko je za teboj »najtežje mesto« v obliki prečnice, pa sva na skici že preštevala koliko težavnih mest naju še čaka. Hitro sva namreč ugotovila, da tale gospod Stösser leta 1929 očitno ni bil za štose (verjetno je moral pa enega dobrega povedat, da mu je uspelo poleg sebe v tako steno 86 let nazaj spravit še dva) in da nama bo na odsekih V+, kljub relativno hladnemu in oblačnemu vremenu, prav prijetno toplo.
Smer nama je tako ponudila 10 raztežajev konkretne in kar konstante plezarije v Stösser-ju ter 6 »pristopnih« raztežajev v Dimai-Eotvos. Od vstopa v steno pa do meglenega razgleda pri križu na vrhu sva potrebovala slabih 12 h, za celotno turo pa cca. 15 h.  

Kasneje se je na spletu našla tudi bolj realna ocena smeri (vsaj nama se zdi tako):