Šlosarska

Dan se za naju začne v soju čelnih svetilk, ko se parkirava na koncu, skoraj polnega, parkirišča v Vratih. Temperatura zraka obeta še en vroč dan, midva pa seveda brez kratkih hlač. Po 15 minutah hoje v jutranji sparini sva že povsem mokra in sanjava, kako se bova nazaj grede v popoldanski vročini ofrišala v Bistrici. Na poti prehitiva nekaj pohodnikov in malo pred Luknjo zavijeva po melišču navzgor, kjer pri enem izmed balvanov pustiva Matevževo stolitrsko prasico in že sva pod smerjo. Malce negotovosti nama vlije pogled na manjši podor v tretjem raztežaju, a nama je Toni dan prej zagotovil, da to obvoziš spodaj ali zgoraj in da gre brez večjih težav. Zato se tudi odločiva, da greva pogledat originalno smer.

Po prvih dveh raztežajih in z nekaj motoviljenja po mestoma slabši skali, prideva na sidrišče, od koder se v desno vidi rahlo previsen podor in tudi najbolj očiten prehod. Gledam spodaj, gledam zgoraj, nikjer nič uporabnega. Po kratkem premisleku se odločiva za najbolj očitno varianto. Splezam navzgor, namestim dobro enko in se v rahlem prečnem spustu približam težavnemu mestu. Probam prvič, ne gre. Splezam nazaj do počitka pod neugodnim previsom in stojim na podrtih stebričkih. Počivam in si želim še nekaj varovanja. V slab rahlo masten in neposrečeno obrnjen podprijem si k trem prstom zatiščim še jebico in si rečem »ajde, maš to«. Probam. Nimam. »Nč grem še mal dol spočit, pol pa bom«, rečem Matotu in se že spustim nazaj v počivalno pozicijo pod previs. Pretipam vse možne grife in konfiguracije roke na grifih in z ničemer nisem preveč zadovoljen. Zberem misli in preverim oba kosa varovanja. Oboje zgleda precej ok in se odločim, da zarinem. Tokrat postavim noge precej više in z desno roko dosežem malce boljše strance. Leva roka je še vedno v neugodnem podprijemu, noge pa direktno pod njo. V desno roko me že navija in vem, da v nedogled v tej zbasani neugodni poziciji ne bo šlo. Z rahlim dvomom v desnega stranca prestavim levo roko više in se v najbolj neestetskem slogu nekako le zbašem čez previs. »Majku milu«, rečem Matotu, ko vpenjam klin par metrov više in ga bodrim, da če ne bo šlo lahko potehničari na jebico, prav preveč pa se ne sekiram, ker vem, da Mato vedno nekaj nagrunta. Potegnem še za preostanek štrika do naslednjega štanta in čakam, da hudiča za roge prime še on. Mato se je zadeve lotil na prefinjen način z uporabo vrvne tehnike in previs spleza brez večjih težav. Nad previsom je mimogrede z roko potegnil ven še klin, ki je z leti očitno povsem popustil in v preostanku raztežaja užival v zopet kompaktni skali vse do sidrišča.

Sledili so raztežaji, kjer je bila na preizkušnji predvsem najina mikro orientacija. Smer je namreč, ko si ogledaš steno in ko si v njej, precej logična, vendar si lahko stvari precej začiniš, če si ne izbiraš najlažjih prehodov. Osrednji del smeri je za tako težavnost precej izpostavljen in zračen, a poteka v zelo dobri skali.

Kmalu prideva v bližino »detajlov« smeri, ki so tik pod velikimi strehami, a pred tem naju je čakala še lepa zajeda. Začne Mato in si v relativno kratkem delu raztežaja uredi že kar nekaj varovanja. Dogajanje opazujem iz sidrišča in si mislim »pa sj ne rabš dat tok notr kokr je v PCLju«. Vseeno napreduje kar hitro, a se mu zatakne po tem, ko napelje gurtno okoli skalnega mostička. Izbira med levo in desno varianto in se naposled odloči za desno varianto, kamor ga je pritegnil star klin. Vpne klin in nad njim je videti kratko težavno mesto. Situacija iz tretjega raztežaja se tokrat ponovi z drugim akterjem v glavni vlogi. Proba prvič, ne gre. Klin pri podplatih mu ne zadostuje zato, si pri boku zatakne še frenda 0.5 v rahlo mokro nepravilno poč. Za psiho bo. Zarine drugič. Tut tokrat ne gre, ker ga je preveč navilo v roko. Stopi nazaj dol in se obotavlja. Po kratkem pogovoru in analizi varovanja se odloči za poskus in v tretje mu uspe narediti premik tudi z nogami. Ne pomaga. Spet ga navije v roke, povratka nazaj ni več in oba veva kaj sledi. Matevžu se je zdelo, da se je vse skupaj odvijalo precej dolgo, meni pač ne. Iz polvisečega štanta me, še predno se dobro zavem, izstreli gor in mi stisne prste med štrik ter steno, udarim se v levo stegno in v desno koleno. Štrik držim, Mato je tut na njem. All good. Malce se spogledava in že se spuščam nazaj na štant in Matevža k sebi. Analizirava situacijo in ugotoviva, da je bil to dogodek v stilu »njemu ni blo nič, malo je okrušu skalo«, jaz pa sem jo odnesel z nekaj modricami in malce krvi. Frend za psiho ni zdržal, klin pod njim na srečo je. Po kratkem pogovoru sva složna, da greva naprej, vendar za nekaj cugov jaz prevzamem vodstvo. Potejpam prste, da ne krvavim in preprečim dodatno razcefranje kože in že se zapodim v zajedo še z malce tresočimi nogami. Tokrat me nič ne moti količina varovanja. Z nekaj truda pridem do mesta zločina in hitro ugotovim, da je klin, ki je zadržal padec, zavajajoč, ter da je prava smer v levo. To mi potrdijo tudi dobro skriti klini, ki jih je Mato spregledal. Nadaljujem in potegnem cel cug do sidrišča pod »tatežkima« cugoma. Mato pride za mano in svoj »srečni« klin izpuli kar z roko. Že drugega danes. Na srečo je bil zabit navzdol, drugače verjetno ne bi zdržal padca.

Zatem brez večjih težav splezava vse raztežaje do lažjega sveta, kjer se pridruživa Zlatorogovim policam. V upanju, da se bom spomnil česarkoli iz tega dela stene, se prebijava proti desni in rahlo navzgor. Udaneva neko svojo varianto in se po široki grapi ter najdeni spalki? bližava robu stene. Pot do Plemenic nama malo zagode še klasično naivno mišljenje, da je to, kar gledaš res rob stene, zato rabiva splezati še dodatnih 100 m po kaminu, ki naju pripelje direktno do markacije. Uspelo nama je!

Ura pa.. mogoče bova pa po svetlem pri avtu. Stisk roke, sendvič in že jo mahava mimo kozorogov do Luknje in ruzaka. Še enkrat se zazreva v smer, vesela, da sva tu. Zrak se je medtem ohladil in želja po frišanju v Bistrici je ostala nekje tam gori. Vseeno se ustaviva in si privoščiva trenutek za požirek ter pipo miru v krasnem ambientu Stene.

Odhitiva do avta in z nekaj iskanja nama uspe priti tudi do piva ter nekaj malega za pod zob (kebabđinice ne poznajo praznikov ali ure). Srečno se razideva. Mato jutri počiva. Jaz pa zjutraj v nov krog, tokrat s Tratarjem…

*V smeri sva pustila dva nova klina in dva res slaba pobrala, torej pozitivna nula. S sabo se splača imeti kakšen klin več, midva sva namreč zabijala skoraj v vsakem raztežaju. Prehod čez previs v tretjem raztežaju je bil z naskokom najtežji del smeri in bi lahko imel oceno VII. Prehod je bil, vsaj meni, precej siten in ne ponuja neke estetske plezarije. Zdi pa se, da si vsaj dobro varovan. Preostanek smeri je lažji in ponuja lepo plezanje.

Smer je bila dober opomnik, da te majhne napake in odločitve lahko stanejo veliko časa.