Šesterica nad ledenikom Mer de Glace v Montblanški skupini Alp

Pretekli teden je šesterica poplezavala nad največjim ledenikom v Franciji Mer de Glace. Da bom bolj natančen, JanP in NejcK ste skalovje ogrevala že teden dni pred nami štirimi - BranetomFG, DavorjemR, MihomP in menoj, ki smo se jim pridružili v njunem drugem tednu.

Glavni krivec za sestavo šesterice je bil Jan, ki je povečini skrbel tudi za kuhinjo in sestavo potrebne opreme za vsakodnevno plezanje. Ker smo se ostali štirje bolj slabo zmenili, kaj od hrane bo kdo vzel, smo imeli s seboj veliko preveč hrane. Ko sta nam po ledeniku nasproti prišla Jan in Nejc in videla koliko hrane imamo, se je Jan odločil, da vse hrane ne bomo nosili v bazo. Tako smo na ledeniku pod balvanom pustili okoli dvajset kilogramov hrane. Jan je svojo odločitev glede hrane komentiral nekako takole: “saj če bo hrane zmanjkalo, jo bom šel pa jaz iskat dol”.

Plezali smo okrog naše baze nad ledenikom, kakšne pol ure od koče Refuge d'Envers des Aiguilles, ter v neposredni okolici taiste koče. Dostopi in sestopi so bili večinoma kratki in nezahtevni. Plezalne pare smo sestavljali sproti, glede na želje in voljo članov. Ker sem bil sam prvič v dolomitski skali, sem bil sprva nekoliko neroden pri rokovanju s skalo, prav kmalu pa mi je postala všeč, ker je resnično “trdna kako kamen, skala, kost” in le tu in tam preveriš, če bo držalo, pa še to brez potrebe.

Plezali smo dve sto do štiri sto metrske smeri, kar je ravno prav, da naslednji dan nisi “sfukan” in lahko nadaljuješ s plezarijo. V dnevu za počitek smo si privoščili poležavanje na ogromnem balvanu v bazi, midva z Nejcem popoldansko frikanje, ostali pa učenje/ponavljanje ledeniške naveze in reševanje iz ledeniške razpoke, seveda pod budnim Janovim očesom.

Celotna plezarija je bilo nadvse prijetna, le od časa do časa sem premišljeval zakaj se moji navezi pri abseilanju skoraj vedno nekam zamota vrv ter zakaj se moja naveza vedno zadnja vrne v bazo

Dnevi so minevali. Smeri so se plezale. Svizci so hodili naokrog. Mlad gams nas je opazoval nad bazo. Jan je dobro kuhal in nas naučil reciklirati tisoč in eno stvar, kot na primer recikliranje čajnih filtrov in turške kave. Po njegove se to vse da Brane je lepo čistil umazano posodo. Davor je skrbel za vodo. Nejc za večerno glasbo, itd...

Hrane kar ni hotelo zmanjkati, tako tudi ni bilo potrebe, da bi šel Jan na ledenik po rezervo. V četrtek, predzadnji dan smo imeli res obilnejšo večerjo s še obilnejšo sladico. Vglavnem jedlo se je, ful.

Nazaj grede smo poiskali odvečno hrano in jo zaradi premikajočega ledenika morali rešiti s pomočjo cepina, saj se je balvan pod katerim je bila torba v tednu dni malce premaknil.

Vglavnem - prijetna družba, dobra hrana, trdna skala, dobra volja in krasen ambient sredi ničesar. Obkrožali so nas res veličastni vrhovi - Aiguille verte 4122 m, Les Drus 3754 m, Grandes Jorasses 4208 m, Dome de Rochefort 4015 m, Dent du Geant 4013 m, ... . Vsaj dva udeleženca izmed šesterice sem slišal, da moramo drugo leto spet tja. Že že, samo ne vem, če bom zdržal brez tega ledenika in te skale leto dni.

Aja, skoraj pozabil. Miha mi je ob predaji fotografskega gradiva rekel, naj kaj lepega napišem. Miha, tvoja izjava o prehranjevanju je čist preveč dobra: “Ko hrano poješ, se pravi gre iz ust naprej, potem enostavno izgine, kar ni je več”. Itak.

Ob letu osorej bi rad bil spet tam.