Poletje: 2. polčas

V drugi polovici poletja je bilo vreme očitno nekoliko boljše, tako se mi je v začetku avgusta končno uspelo prvič spravit čez Zeleniške špice, ki so res tura za dušo, še posebno med tednom popoldan, ko z malo sreče po grebenu poplezavaš sam.

Sledil je nekoliko bolj hladen vikend, ki sva ga s Kramerjem porabila v Velikem Draškem vrhu v Viktoriji (VI, 600 m). Nekako v skladu s tradicijo (kolikor sem uspel ujet) je tudi midva verjetno nisva povsem zadela, v drugi polovici sva naletela na zgolj dva ali tri kline, a povsod kjer sva plezala, naj bo Viktorija ali ne, se mi je zdela tako skala kot sama plezarija nadpovprečna, nadležen je bil le hladen veter.

Z Mojco sva imela srečo in se v Ojstrico slučajno podala ravno na dan, ko so za 75 let Herletove prečke, v smer nastavili kakih 25 bakel. Smer Ogrin-Omersa (V-, 450 m) naju je svojim cikcakanjem in zabijanjem/izbijanjem klinov zaposlila ravno dovolj dolgo, da na Klemenči jami ni bilo potrebno čakati teme, da bi si bolje ogledala te prižgane bakle.

Dnevi so še vedno dopuščali tudi kakšen popoldanski izlet med tednom, tako sva se z Maticom spravila v Vodnjak želja (VI-/V-VI, 280 m) na severni strani Nad Šitom Glave, tihi plani o dveh smereh so se razblinili še preden je prvi zares stopil  v steno, direktne poskuse po zajedi se je po nekaj časa zamenjalo z lažjim poplezavanjem nekaj metrov bolj levo. Smer ponudi cca 4-5 raztežajev konstantne plezarije, nekoliko bolj zoprn in hkrati zanimiv je detajl previsa nad gredo (zaželene velike pesti). 

Zadnji vikend v avgustu je obetal lepo stabilno vreme, Špik sem imel v planu že dalj časa, pa je prišel sam od sebe kot naročen, s Slavkom Rožičem (AO Tržič) sva plezala kombinacijo Dibonove smeri in Direttissime (V+/IV-V, 900 m), dobra plezarija, dobre zajede in dobra skala (izjema je raztežaj prečenja grape, ki pa je kar dobro podrt). Nekako sem pričakoval dolgo turo in sestop po temi, pa nama je hoja in plezanje kar teklo, tako je bilo potrebno za te čare velikopoteznih tur počakati naslednji dan, ko sem se pridružil Maticu in Domnu pri Matičevi bitki s Planjo v Mansardi (VI/IV-V, 500 m). Matic, trdno prepričan, da gre v tretje rado, ker v četrič pač ne bo, je v zavetrju prišel do nekaj zadnjih, tudi njemu neznanih, raztežajev in si po preplezanem detajlu VI+, v naslednjem kaminu že prepeval »Matic Kozina, princ kamina,...". Malo pred sončnim zahodom smo bili na vrhu, kot gre sklepati, se je eden kar dobro spoznal na dostop, sestop pa (z Maticem gremo v Planjo, kdo pa je razmišljal o sestopu..vremenska neprilika pa abzajl)…kr tlele bomo šli, ruzak je tkole nekje, to bo zihr v redu...a misliš, da bi moral it bolj levo (dvometrski »neprehodni« borovci v vse smeri)...Pa sej tko mal zgleda kt, da je en hodu… Dej ugasn luči, da vidmo kje je Planja...lej, lej megla, al kaj je to… Uuu, tlele je strma struga, pejt viši... A gremo kar po strugi, a?... odšli smo po strugi in meliščih in se znašli direktno pred našim nahrbtnikom. Sama smer sicer ponuja konstantno plezarijo, določene ocene bi morda lahko bile tudi višje. Smeha in dobre volje ta dan ni manjkalo, glede na vzdušje na turi pa bi tole prej sodilo v rubriko skupna rajanja.

Nekaj malega poletja pa še ostaja...