Petdnevno rajanje v Dolomitih

V soboto, 3. avgusta, se je ekipa treh fantov in dveh Gorenjk odpravila v Dolomite.
Mezek, Krek, Toni, Iza in jest, vsekakor zabavna kombinacija. Po večurni vožnji v mega Mezkovem kombiju smo se namenili frikat nekam v bližjo steno. Je bilo kar fletno. Zvečer nam je Mezek skuhal večerjo, nato pa smo se utaborili v gozdu in izbirali smer za naslednji dan. Naš cilj je bila neka smer v Torrionu Marcella, vendar smo si zadnji hip premislili, saj je bila tam gužva. Izbrali smo smer (no, fantje so jo izbrali) Nikibi (6b+, 260m). Izkazala se je kot dobra odločitev. Meni ena boljših smeri do sedaj, super skala, le tisti detajl, kjer smo se napenjali, je Izi povzročil malo hude krvi. Drugače pa res super, priporočamo. Srečni smo se vrnili do avta in se odpeljali v smeri Tofane, kjer so šotorili Miha, Domen, Simon in Nejc. Še preden smo prišli do tja, je bilo že vse mokro. Nevihta.

Naslednji dan smo se namenili na Piccolo Lagazuoi. Smer Orizzonti di Gloria (V,V+,VI, 250m) je bila prav tako super. Mezek in Krek sta ušla naprej, mi trije pa smo si vzeli čas. Toni in punce, kaj pa drugega kot dokazovanje svoje moči. V nekem mini previsku: »Ej glejta, glejta kako sem dobr!« in zgleda ni bilo tako lahko, kot je mislil… Ko se je napenjal: »Fak use moči bom porabu zarad te butaste Tade!«… Toni pač :) 
Proti koncu smeri je kazalo, da bo spet nevihta, vendar si navsezadnje le premislila. Ko smo sestopali, sva bili z Izo deležni Tonijevega zgodovinskega predavanja o vojnih spopadih, saj je tam veliko vojnih ostankov. Spodaj sta nas že čakala Mezek in Krek, ki sta se sproščala ob kavici. Nato smo se odpeljali in izbrali lokacijo za spanje, pridružila sta se nam še Matic in Lucija.

Naslednji dan smo nameravali splezati neko smer, vendar je bila tam gužva, zato smo si izbrali drugo. Kaj se je tistega dne dogajalo s Tonijem, ne vemo. Mogoče se je preveč družil z mano in Izo, ali pa mu je v glavo stopil tisti parfum, ki ga je Mezek našel v avtu. Vsekakor je bil to najbolj zabaven dan, poln smeha in bedarij. Fantje so izbrali neko smer, a kaj, ko nismo imeli skice. Lahko bi vedeli, da bo to fail. Krek in Mezek sta šla naprej, mi pa za njima. Z Izo sva sledili Toniju, ki se je tako naparfumiral, da se ga je vohalo na 100 metrov. V smeri je bilo polno nekega čakanja, pred nami sta bila neka Italijana. Kaj smo se naučili? – Ne upoštevaj nasvetov Italijanov, saj smo zaradi njiju falili s smeri. Komaj do pol smeri smo prišli in odločili smo se za abzajl, saj nas je ura že priganjala. Pa še ta abzajl, ki nam je na koncu postregel z erupcijo umazanega snega. Še posebej Toni ga je bil veliko deležen. Smer smo poimenovali Große Stange (neznana težavnost, neznana dolžina).

Zvečer smo dolgo časa izbirali smer za naslednji dan, kolebali smo med popravnim izpitom smeri, ki je bila mišljena za tisti dan, ali neko lažjo smer v bližnji gori, Piz Ciavazes. Odločili smo se za slednjo in sicer smer Piccola Micheluzzi (IV+, 400m). Mezek si je privoščil frej dan, mi pa smo v navezah Andrej-Iza in Toni-Tadeja  s simpatično smerjo zaključili petdnevni plezalsko zabavni dopust. Na poti domov smo se ustavili še v Cortini, kjer smo si po štirih dneh makaronov privoščili pico. Mimogrede pa še v nabavo po nove čevlje in plezalke, saj so bile ravno razprodaje.

Nato pa domov. Še se bomo vrnili. Čimprej.