Obetaven začetek pomladi

Oj.

Prejšn vikend je biu, kakršen je biu. Lih tak, da se je izmuznu še kak fajn vzpon v koledarski zimi. Ampak ker datum ni najpomembnejši pač pa doživetje in mamo radi zimo, jo bomo izkoristli dokler je! Laughing out loud

Urban (AO Domžale) me povab v Bobnarja. Seveda ga je študiru bl kt jst ampak me je zanimal. Je reku "kdaj, če ne zdej". Je blo treba premagat potrebo po spanju in že sva pretekli četrtek ob 2:30 stala na vrhu plazovine pod Bobnarjem. Začetek je biu res obetaven, strjen in kvalitetn sneg. Če bo cela taka, sva loh v 3h čez sva rekla. Pa ni bla.. Nek visok skok je biu res vesoljski, sploh za ponoči in sva zavila desno na greben, čez trave in mimo dreves. 2 krajša cuga sva se zihrala, ker je bla snežna odeja kar tanka in ponekod mehka. Pol sva ves čas gledala v levo, kje se loh vrneva v grapo, pa ni šlo. Po snežišču sva pršla na neko špico, tik nad izstop Bobnarja in Bosove. Tko blizu ves čas pa tko daleč.. Kaj res rab ta Bobnar da je narjen? Kdaj, če ne zdej? Res je zahteven.. Sva šla še na Brano in po Šiji dol, z obvozom okol detajla in enim krajšim abzajlom. Vidla sva znake življenja še na Turski gori in trojico v Wisiakovi, drgač pa mir. Fletn je blo.

 

Dons sva šla pa z Boštjanom (AO Kamnik) Prontarsko. Za oba bo prvič pa sva bla zmenjena. Že na parkingu sva ugotovila, da je polovica Slovenije v Planici, ostala polovica pa gre najbrž v Prontarsko. Seveda upravičeno, ker se jo je dalo lepo odpikat.. Na dostopu naju prehiti naveza, ki pa jo ujameva v smeri po drugem skokcu. Hitiva naprej, da ujameva južno. Preduha ni, je pa obvoz po desni. Še na vrh in po zavarovani poti nazaj na severno stran. Da si opoldne nazaj pr avtu, se pa ne zgodi velikrat. Luksuz. Je pa tale Veliki vrh res fajn poligon, še se vrnemo..