Malo mešano: KSA, Brenta, Lienz

Še jaz pristavim svoj lonček letošnjih vzponov: sezono sva s Petrom otvorila s prečenjem Zeleniških špic. Lahnega koraka s štrikom v nahrbtniku sva se nekje 4 ure sprehajala gor in dol po špicah, nekje na sredi ujela meglo (ali pa je ona naju?) in se po malici na Najvišjem robu podala še na z droni obkroženo Planjavo. Dva tedna kasneje sem se Toniju in Petru vštulila v Gerčak-Grčar. Popotovanju čez kompaktno steno Vežice je sledilo popotovanje po morju borovcev v iskanju sestopa. Na srečo me fanta nista poslušala dovolj, da bi sestop podaljšali še na drugo stran Lučkega Dedca... Nekoliko krajša kondicijsko-uplezovalna tura je sledila v Mali Rinki, Igličeva, s Tonijem in Krejmerjem. Še najbolj adrenalinski del je dostop preko snežišča z niti-nočem-vedeti-koliko globoko krajno zevjo, sicer pa sem popolnoma nasedla informacijam z interneta in pričakovala razodetje-oh-in-sploh oz. vsaj smer kova DKV, a v KSA. Idiličnega plezanja je za previs in prečko v desno, tista čudovita plata je še kar povprečna, s kamni predhodnikov pa si obstreljan točno tako kot vsepovsod drugod. 

 

Konec julija sem v službi »poklikala« dopust, oddelala 8 sobotnih nadur (znanost ne čaka na vzpone!) in se nato še isti dan s Petrom, Ulo in Jono odpeljala v Brento na ferajnovski tabor. S Petrom sva plezala Inženirsko smer v Casteletto Inferiore (Via Dell'Ingegnere, 200m, 6a+). Smer nič kaj inženirsko zahteva prej mišice kot možgane za previse v skoraj vsakem raztežaju. Podala sva se tudi v Detassijevo smer po razu drugega stolpa Corna Rosse (Via Detassis, 300m, IV/IV+/prehod V-). Odlikuje jo najlepši detajl (cca 30m po zelo pravilni zajedi), zabaven sestop (skok s stolpa na »kopno« in nato skozi naravno okno) ter seveda nič gužve. Ostale dni sva v družbi soferajnovcev frikala v treh različnih tipih skale (granit, konglomerat in apnenec) in pohajkovala po bližnjih jezerčkih naravnega parka Adamello-Brenta pod Cimo Presanello in po dolini Ambiez okrog ter nad kočo Silvio Agostini. V Brento se še vrnem, definitivno z bolj ambicioznimi cilji!

 

Prvi vikend avgusta sem preživela v Lienških dolomitih, v podobni sestavi kot prej (Toni, Ula, Peter). V petek smo frikali v ego-zbijajočem plezališču Kreithof. Dve leti nazaj sem tu že frikala in očitno uspešno potlačila spomin na v nulo zlizane in/ali neobstoječe grife. V soboto smo plezali Direkte Nordwand (Seekofel; internetne ocene VI-/V-, Tonijev vodniček V+/V-; 430m). Detajl (5+ kamin) ni težek in se v njem da izvrstno čakati, da ti soplezalka razreši nastalo štrikovsko hobotnico. Ker se je zanj zagrebel Peter, je name padlo dejansko edino (meni) težko mesto v smeri – raztežaj prej s hecnim, odsekanim previsom, ki sem ga preplezala z eleganco nemočnega tjulna. V nedeljo smo se gužvali v smeri Gamsplatte (Kleine Gamswiesenspitze, V-, 300m), ki smo jo vsi veselo podcenjevali. Nekje med izogibanjem kamnom predhodnikov in iskanjem minimalcev sem ponovno odkrila svojo ljubezen do plat. Velja omeniti, da smo za obe smeri pristopili iz doline in tudi sestopili v dolino, ker je koča pač nabasana s korona-feratarji. Lienški dolomiti so sicer tak čarobni amfiteater, kjer so vrhovi posejani kot na dlani, pogled pa seže na sever in severozahod proti najvišjim vrhovom Avstrije in na jug, kjer silhuete Karnijcev in osrednjih Dolomitov obljubljajo nove dogodivščine.