Lofoti

Z rašiškim Žigom naju je letos potegnilo močno na sever, dober mesec sva se namreč potepala in plezala po norveških (večinoma) Lofotih in (malo) po okolici. Babi je posodila avto, nekaj plezalcev z več kilometrine pa primerno opremo (med drugim hvala Janu). Vklopila sva še šparalni čut in bila popolnoma spremna za odhod.

V prvih smereh sva bila bolj polža, a sva se zaradi super skale (trenje, nekrušljivost in krasne priložnosti za varovanje) bolj ali manj hitro razživela in nekoliko povečala apetite (enkrat je šlo do VII+, bravo Žiga ). Območje, ki je najbolj obdelano v vodničku, je sicer polno plezalcev (glasnih ameriških, skandinavskih, malo pa tudi vzhodnoevropskih) in zato sva se v vseh bolj reklamiranih smereh nekaj načakala. Plezalcu se na tem omenjenem območju, otoku Austvagoya, ponuja vse od bolderjev, enoraztežajk na trad, prek srednje dolgih luštnih večraztežajk do daljših in resnejših smeri. Skoraj vse se ponašajo s kratkimi dostopi in sestopi, najlepše je recimo dostopati 10 min za 450 m  plezarije VI z mesti VII- in 1 uro sestopat
Potipala sva tudi ostale dele Lofotov, ki plezalsko še zdaleč niso tako oblegani (pač pa so s strani surferjev, bikerjev in veslačev), in izkusila samotno plezanje z začetkom ob devetih zvečer, ki nama je ponudilo zahod in vzhod sonca tekom plezanja. Ko sva gledala vse nepreplezane stene, Žiga ni zdržal več in ker je videl eno “res lepo” linijo, sva pač potegnila eno kar lepo novo s počjo, kamini in neko, za Lofote čudno drobljivo kamnino (ocena idejnega vodje VII-). Priči sta nama samo upokojenca, ki sta naju gledala s tal in kiln, ki sva ga pustila v skali.
Piko na i sva postavila z vzponom na celini, na norveško najbolj fotogenično, pardon, nacionalno goro Stetind, ki je bila najlepša in najbolj ornk tura (VI+) od vseh zaradi  dolžine dostopanja in zračnosti sestopanja, lepe plezarije in norih razgledov.
Na poti proti jugu sva hotela še v Bohuslan, švedski trad okoliš, ampak nama ga je vreme prestavilo na naslednjič. 

Poletje nama je bilo sicer naklonjeno z vremenom, seveda pa ne preveč, saj bi bilo potem vse skupaj že kičasto. Proti koncu se je segrevalo in sva se kar pogosto vrgla v morje (in hitro skočila ven).
Posebej nama je šel na roko norveški zakon, ki dovoljuje spanje kjerkoli 150 m od hiš. Na plezalnem območju sta bila urejena dva free camping placa z vodo in smetmi ter po amonijaku in še čem smrdečimi wc latrinami, verjetno zato, da ne bi ljudje v vsej ponujeni svobodi še kdaj postavili šotora na pokopališču.
Pivo naju je prišlo za oba 18 evrov, in sva šla samo enkrat.
Blo je res super, in mislim, da ni bilo zadnjič, ker nama je ostalo še nekaj neizpolnjenih planov!

PS ocene smeri so "prevedene" iz norveških v UIAA. Baje pa naj ta pretvorba ne bi bila čisto zanesljiva zaradi soft norveških ocen.