Lofoti

Junija smo dva tedna plezali na Lofotih na severu Norveške. Zjutraj smo šli iz Ljubljane, sredi dneva prileteli v Kiruno na severu Švedske, tam najeli avto in kupili hrano, potem pa se 7 ur vozili do Lofotov, kjer smo prebivali v apartmaju, ki mu pravijo rorbu. Če bi leteli direktno na Lofote, bi bili stroški za 20 do 30 procentov višji.

Prvi teden smo imeli običajno vreme za tiste kraje. Temperatura je bila 5 do 10 stopinj, menjavali so se veter, sodra, plohe, sonce in plohe v bližini. Drugi teden je nažgalo sonce, temperature so se dvignile za 5 stopinj, lokalci in lokalke so hodili naokoli samo še v kratkih hlačah. V šoli smo se učili, da v teh krajih sije polnočno sonce. Lahko vam zagotovim, da je to res. Mi smo pod polnočnim soncem videli še lisico (gl. slike).

Plezali smo v glavnem lažje smeri s seznama najboljših petdesetih smeri. V njih smo naleteli na čudovit hrapav granit z idealnimi počmi za zatikanje frendov in zatičev. Norveška etika ne dovoljuje opremljanja smeri, zato je večina smeri popolnoma neopremljenih, kar pomeni, da moraš sam narediti tudi vse štante. Naleteli smo tudi na plezalni vrtec z 20 do 30 smermi, v katerem ni niti enega fiksnega varovala. Od spodaj pogledaš, kje boš zataknil, zlezeš, na vrhu narediš štant, soplezalec pride za tabo, zviješ vrv, potem pa te čaka še neverjetno zapleten sestop nazaj pod steno, tako da na koncu lahko rečeš, da to pač ni Črni Kal. Potipali smo tudi smeri, ki jih ni med 50 najboljšimi. Tam hitro naletiš na poči, zarasle s travo, plošče poraščene z mahom in kakšen moker detajl. Sestop po strmih travah in krušljivem pečevju pa poskrbi, da ne prideš prehitro nazaj do avta.

Čarovnija severa. Upam, da bomo šli še kdaj.