Kdor čaka...

..dočaka. Če pa ne pa še mal počaka. 

Letos je tako fino leto za čakat. Lahko čakaš na nove ukrepe vlade, lahko čakaš na delo, lahko čakaš na meji, lahko čakaš na cepivo (Reginc prav, da se je on že cepu v Kotečniku z ekskluzivnim cepivom Tratnika), lahko čakaš tudi na boljše cajte.. Ker je disciplin v čakanju neskončno mnogo, sem se odločil, da se tudi jaz preizkusim v kakšni. Ena menda mi bo pa že šla dobr. No, vmes sem pa še nekej plezal.

Skalna sezona se je začela z Direktno smerjo v Rušici, kjer sva z Neli (AO Železničar) po splezani smeri čakala, da ugledava polico, ki naju bo pripeljala do abzajla. To naju je zaposlilo z okoli dvema urama plezanja po izredno aromatičnem ruševju gor, dol, levo in desno. No, na koncu nisva našla prvega štanta za abzajl, sva pa povsem poštekala od kod Rušici tako ime. 

Za tem sva se podala v Kogel plezat Kamniško. Kljub strmini in kompaktnosti skale, se še vedno najde kakšen kamen, ki ne zdrži teže človeka (mogoče odvisno od karakterja), ampak na srečo vsaj klini zdržijo. O smeri je povedanega že mnogo, zato bom dodal samo to, da je izredno priporočljiva!

Ker nama dejstvo, da v Rušici nisva našla štanta za abzajl, ni dalo miru, sva se odločila, da greva še enkrat pogledat kje je. Tokrat sva si za smer do abzajl štanta izbrala Lijak, ki je bil svojemu imenu primerno zalit. Na srečo je skala tam taka kot je in se da brez večjih težav detajl splezati tudi ob rahlem kaplanju, poleg tega ti pa še vroče ni. No, na vrhu zopet nisva dočakala prvega abzajl štanta v Agi (v resnici ga nisva niti iskala) in se zopet spustila z že poznanega drevesa.

Za tem je sledila tura, ki sem jo čakal že res dolgo. S Tratarjem sva šla prečit Zeleniške, ki so ravno tisti dan bile na meji megle in sonca. Ambient je bil super, temperature pa zaradi omenjenih razmer idealne.

Ker so se mi Zeleniške tako zelo dopadle, sva jih z Neli tri dni kasneje plezala še navzdol po tem, ko sva poplezavala čez Kaptansko glavo na Brano, naprej do Kamniškega sedla čez Šijo, ter nato po Severozahodnem grebenu na Planjavo. Res lepa krožna pot. 

Z Matevžem M. in Neli smo nato plezali Grande Finale v NŠGju. No v resnici smo dočakali samo finale, ker smo zadnji cug grande zgrešili. V tej smeri sem tudi preizkušal kako se pleza v pasu narejenem iz gurtne, ker se je moj pas odločil za dopust in ostal doma. 

Sledila je prva runda Dolomitov, kjer smo prvi dan plezali Constantini-Ghedina v Tofani. Z Neli sva na vrhu čakala na Matevža in Jakoba, ki sta plezala isto smer z drugo beto. Po uspešnem čakanju smo skupaj sestopili in se odpeljali v Canazei povohunit kako se imajo na taboru Železničarji. Naslednji dan smo plezali v Piz Ciaves (Big Micheluzzi), kjer sem prvič doživel pikanje komarjev na vstopu v smer (na cca 2000 m), vsekakor pa nisem prvič doživel vljudnosti italjanskih plezalcev. Očitno je plezanje vštric z ostalimi navezami njihova specialiteta. Ker smo bili malce časovno omejeni, sva morala po koncu prečke abzajlati. Stena je od avta oddaljena 0 + nekaj malega hoje in temu primerna tudi gužva (navkljub veliki vročini). Z Matevžem sva naslednji dan plezala še Via Alvera v Col Dei Bosu, kjer sva bila popolnoma sama. 

Pred akademskim taborom v Dolomitih sva z Neli plezala še Spominsko Tomaža Ažmana v VDV, ki je zaradi kompaktnosti super pred in po dolomitska izbira. Da te slučajno kakšna podrtija ne vrže iz tira.

In že smo se peljali v Brento, kjer je bil letos akademski tabor. Prvi dan sva z Neli plezala Via Maestri v Campanile Basso, ki te pripelje na polico pod vršnim delom stolpa. Ker sva bila že v dobri formi za čakanje, sva se odločila da počakava še ostale naveze in sestopimo skupaj. To formo so očitno začutile tudi ostale naveze na stolpu in so se odločili abzajlati direktno pred nami. Tako smo vsi še malce počakali in v kamp prišli pozno zvečer. Naslednji dan smo se zopet podali v isto dolino s ciljem v Crozzon di Brenta. S Tratarjem sva izbrala Pilastro dei Francesi in na vrhu sva, zaradi dobre čakalne forme, uspela kar dolgo čakati Jakoba in Matevža, da bi sestopili skupaj. Tokrat nama ni uspelo dočakati in hkrati je bil to jasen znak da forma čakanja peša. Naju je pa na koči Pedrotti počakal Mihatov Jukić, s katerim smo naslednji dan splezali na vrh Campanileta Bassota (za naju s Tratarjem tretji poskus in prvi uspeh!). Izkazalo se je tudi, da je dvigovanje kamnov pred vstopom v smer lahko nevarna disciplina (več ve Miha). Po sestopu do prostora kjer smo spali, smo še enkrat testirali formo čakanja in se po tem, ko smo dočakali snidenje s preostalimi člani, podali v kamp na zaslužen počitek. Sledilo je še zadnje dejanje tabora, ko sva se z Neli podala v Marmolado. Izkazalo se je, da če zunaj še ni svetlo človek težko najde vstop v smer. Zato sva se sprehajala pod steno levo in desno in opazovala vse artefakte, ki navezam očitno padajo iz stene. Res ni malo robe in lahko bi kdaj organizirali kakšno čistilno akcijo. Ko sva le našla vstop v smer (Vintazer-Messner) sta tam bila že dva Nemca/Avstrijca (ali nekaj te sorte) in sva se zato podala v smer Don Quixote. Na vrhu sva, kot se spodobi, pojedla še marmelado in sestopila ter ujela štop do avta. 

Teden dni kasneje sva se podala še v Travnik, kjer sva splezala Ašenbrenerja. Zopet zelo primerna po dolomitska izbira zaradi kvalitete skale. Do vstopa v smer je zelo ugoden sestop iz Vršiča kamor kasneje tudi sestopiš iz vrha. 

Ker sem v dobri formi čakanja v večih disciplinah, bom to unovčil in čakal na to kaj vse letos še dočakam.

Se ga!

Aja, kje ste pa kj ostali bili poleti?