Grapanje v Mali Mojstrovki

Nekdo me je nategnil, da sem v ponedeljek nastavil budilko ob 3.45. Grozno. Kaj mi je bilo tega treba? Ampak sem se nekako sestavil, na hitro pozajtrkoval, pobral po Ljubljani razmetane sopotnike in že smo drveli proti Gorenjski. Čez vikend se je namreč razvedelo, da so grape v Mali Mojstrovki narejene, zato smo Jan, Blaž, Mirko in jaz sklenili izkoristiti dobre razmere.

Še v temi smo prispeli na Vršič, kjer nas je pričakalo prazno parkirišče in za letošnjo zimo skoraj neverjetnih -11°C (vsekakor dovolj, da se je dobro izogibati stiku cepina z usti). Opremili smo se za boj in po dobro uhojeni poti krenili proti Župančičevi grapi. Kmalu smo lahko ugasnili svetilke, okoli nas pa so se začeli ponujati čudoviti razgledi.

Tik pred vstopom v grapo smo uspeli najti nekaj napihanega snega za gaženje, od tam naprej pa so bile razmere odlične. Na dveh mestih je bilo treba s cepinom popraskati po skali, ravno prav za otvoritev sezone. In ko je v zgornjem delu izza Prisanka pokukalo sonce, je vse skupaj postalo že kičasto. Po dveh urah in pol smo stali na vrhu in uživali v prisluženem razgledu.

Po krajšem počitku in malici smo začeli sestopati po južni poti in ker je bilo časa na pretek, smo se odločili obdelati še kakšno od sosednjih grap. Z Blažem sva se podala v Butinarjevo, ki je v spodnjem delu ponujala tako dobro plezarijo, da si imel kar slabo vest. Boljših razmer si res ne znam predstavljati. V zgornji tretjini grape pa sneg še ni bil čisto predelan, tako po levi, kot po desni varianti. Največ sitnosti je povzročal pršič pod ledeno skorjo, a se je s potrebno previdnostjo dalo priti čez.

Mirko in Jan sta se medtem lotila Pripravniške grape, ki se je zaradi dveh večjih nezalitih skokov izkazala za najzahtevnejšo, nato pa na hitro skočila še v Butinarjevo. Ker sva si z Blažem vzela čas za sestop, sta naju do avta že skoraj dohitela.

Za zadnjo dozo adrenalina je poskrbel avto, ki si je po šestih urah na mrazu vzel čas za tehten premislek, preden se je odločil za sodelovanje, vžgal in puhnil črn oblak v Mirkovo puhovko. Uspešno zaključen izlet smo proslavili s pivom in pico v Mojstrani, kjer so nam poleg kavbojev za šankom (po vonju sodeč so morali imeti na wc-ju skrite tudi bivole, morda za mocarelo) delali družbo tudi dobitniki zlatega cepina. No, vsaj eden. Se mi zdi.

Skratka, super izlet. In nauk? Pusti se nategniti, pa se boš imel fajn!