O letošnji zimi

Letošnja zima mi je do zdjle dala celi dve zimski smeri, dva slapka in nebroj smučarskih dni.

23.12. smo bli z Joštom in Janom (oba ČAO) v Wiziakovi grapi v Planjavi II-III, 500m: to je bilo ubistvu še pred prvim malo bolj konkretnim sneženjem, tako, da je bilo treba v spodnjem delu malo poplezat po skalcah, mehak sneg ni bil ravno v pomoč, ampak se je seveda dal. Grapca je bla dodobra splazena, občutk varnosti zaradi razmeroma toplega dne ne preveč dobr. Vmes sta bla še dva krajša skalna odstavka in kaj hitro smo se sončali na Sukalniku.

Vse slapove sem zamudila prav vsakič lih za kakšen dan (ah, to življenje vsakodnevne službe) in glede na to, da sem si želela splezat vsaj dva - zgolj v namene nadaljnjega izobraževanja je bilo treba mal reskirat. Začetek februarja sva z Nacetom dobila dobro lekcijo v Sinjem slapu na temo pršnih plazov, tudi nesreča v Storžiču kasneje ni delala nobene usluge glede plezanja v hribih, tako, da so bile dilce na nogah kar logična odločitev. Sem pa uspela v zadnji rundi, 17.2., ko je v Logarski že vse tekl prepričat Jana (ČAO), da sva po službi letela in uspela zlezt Palenk WI2/3+ in Slap pod Sušico WI 4, M. Konkretno je že špricala voda iz njega, ampak je uspelo

Na zadnji februarski dan pa smo bili z Nacetom in Dejanom deležni še mal hribov. Plezali smo v Veliki babi, Spominsko smer Viktorja Krča III/2, 65°. 50°, UIAA 4/3, 1000m. Noben ni vedel kaj dosti o razmerah, ampak menda se govori, da če ne greš, ne veš Smer je od spodaj zgledala precej suha, ampak je bila cela res lepo zalita. Pod prvim težjim delom smo se navezali, konkretna vertikala je ponudila res lepo plezarijo. Višje se je bilo treba v slabem snegu spravit mimo rušja, še en cug smo potegnili čez malenkost siten razič v grapo. Višje so bili vsi skoki res lepo zaliti, tako da smo se zares varovali samo spodaj 3 cuge. Sneg je bil mešan, od najbolj čudovitega škripovca do mehkega pršiča. Sicer pa večinoma lepo predelan. Vrh je nudil ekstra lepe razglede. Naštudirala sem sestop na Jenkovo planino, pa nam mehak sneg na grebenu ni preveč pasal. Presodili smo, da bomo manj časa izgubili, če naredimo par abzajlov in poskusimo sestopiti po Grapi med Velko in Ledinskim. Sonce je v tem času snega nad grapo precej odjužil, tako, da smo se zaradi varnosti odločili za ponovni vzpon na sedlo in sestop do koče na Ledinah. Precej pametno sem predlagala, da gremo namesto skozi Žrelo sestopimo kar po lovski poti, ki se je izkazala za veliko bolj sitno. Hvala Bergfex, rešitelj!
Neobljudeno Jezersko je bilo pravo zdravilo za nemirno dušo:)