Noč pod miljon kristali

Za vikend 12. - 13. 2., smo se člani programa za starejšega alpinističnega pripravnika z inštruktorji odpravili na zimsko turo: bivakiranje v snežni jami (na Prehodavcih) in plezanje zimskih smeri. Cilj je bila JZ stena Kanjavca in Poprovca, kjer si je vsaka naveza izbrala sebi primerno smer. Redko se zgodi, da so inštruktorji v premoči, tokrat pa je tako naneslo in naveze so bile sledeče: Jan - Maj - Jurij, Alenka - Julija, Matjaž - Jakob. Trije pripravniki smo svoja doživljanja strnili v spodnjih zapisih. Vsi pa smo se imeli super: družba odlična, vreme sončno in mrzlo, ruzaki težki in motivacija ta prava. yes

MAJ

Pa smo le dočakali zimsko turo za starejše pripravnike. Že ko je Slapšak poslal sliko stene Kanjavca in Poprovca, v kateri naj bi plezali, sem si zamislil, da bi bila idealna priložnost za sprobati plezanje mixed smeri na top-rope. Kmalu po naporni hoji s težkimi ruzaki do bivaka na Prehodavcih, kjer smo seveda začeli kopati svoj bivak, je Jan podal idejo da bi plezali v steni Poprovca blizu že obstoječe smeri OF. Takoj sem bil za in sem vedel da bo jutri še zanimivo. Med pripravljanjem zjutraj sem bil že živčen, da bo mogoče smer kar težka, saj sem namreč tudi pozabil zamenjati dereze na monopointe. Pristop do stene je bil hiter in za tem smo opazili da smo pozabili manjši ruzak, v katerega naj bi tisti ki pleza naprej, spravil svojo puhovko. Poleg tega je Jan je pozabil še svoje leashe za cepine, ki sta si jih nato s Tratarjem izmenjevala. Za prvi cug je bilo težje cakati na stantu kot pa sama plezarija, snega je bilo dosti in večinoma je bil dober po ozki grapi. Za drugi cug me je takoj zacelo bolj skrbeti, ko sem opazoval koliko časa je Jan iskal prehode v spodnjem strmem delu. Ko sem vstopil v skalo iz snega, je kar naenkrat vse postalo težko, našel sem tri oprimke, katere sem grabil z rokavicami in se prebil čez prvi del težav. V drugem delu pa tako ni šlo, sem probaval in se našutal, a nič. Dobro, da smo pred tem že vadili drytoolanje. Moral sem se stegniti daleč desno in hookati cepin v malo poko, temu zaupati in stati tako rekoč na trenje, saj so me duopointi močno ovirali. Še en gib hookanja s cepini in že sem lahko nogo postavil višje na polico in prišel čez detajl. Ful sem bil vesel, da sem nato videl pred seboj lažji svet. Lepo sem popikal in hookal do Slapija na zelo lepem štantu. Na sredini tratarjevega cuga Nisem bil čisto prepričan kako naprej, zato sem dal dol rokavice in pokrimpal lepo do police, nato pa ponovno težko zaupal hookom s cepini in se povzpel do snega in do štanta. Temu je sledilo snežišče kjer smo se lepo ogreli. Ko sem v  zadnjem cugu prišel končno spet na sonce, odstranil dereze, cepine in rokavice ter lepo plezal po skali, pa se je resnično veselje začelo. Bilo je toplo, sonce, vedel sem da smo izven hujšega in da nas čaka le še sestop po normalki, ter kasneje v dolino. Gledano nazaj, mi je bil najbol všeč Slapijev cug z detajlom, kjer se je bilo treba matrat in zadnji cug zaradi sonca ter zaključka. Top tura, top vodniki, top družba! Za zaključek pa še prva prvenstvena smer Hugolina. 

JULIJA

Ob Slapijevi napovedi zimske ture za starejše pripravnike, sem se iskreno najbolj veselila spanja v snežni jami, saj kaj takega še nisem počela in že od zmeraj rada sprobavam nove, zanimive stvari. Veselo pričakovanje ture je na realna tla malo zbilo dejstvo, da bomo 5 ur nosili skoraj 20-kilske ruzake. Ampak kar se mora, ni težko, zato smo v soboto zjutraj navdušeno zagrizli v hrib in ure so hitro minile. Ob prihodu na Prehodavce smo si topel bivak ogledali le od zunaj, nato pa začeli kopati snežno jamo za 7 ljudi, ob kopanju pa je nekaterim postalo zelo vroče (gled sliko spodaj). Težko pričakovana noč je bila kljub topli Matevževi spalki in ogromno pojedenim kalorijam Alenkine dehidrirane hrane kar mrzla. Puhica in vetrovka pod hrbtom sta pomagali, tako da se ni bilo treba zateči v bivak in smo imeli pravo ultimate survival doživetje. Ker pozimi še nisem zares veliko plezala, sem želela plezati smer, kjer je čim več snega in čim manj skale, zato sva z Alenko splezali lažjo smer na sedlo Kanjavca, kjer navezovanje ni bilo potrebno. Meni je bilo super, da se vplezam v zimo z lažjimi stvarmi. Isto smer sta plezala tudi Jakob in Matjaž, zato smo sestopili skupaj in nato pri bivaku na toplem soncu ob opazovanju druge naveze malce zadremali. Popoldne nas je čakal še sestop in zaslužena pica v Dovjah. Lepa tura s fantastično družbo, z veseljem bi jo še kdaj ponovila!

MATJAŽ

Sprva smo nesoglasni glede izhodišča, en avto gre na drugo izhodišče, tadrug pa na pravo. Štartamo iz doline Zadnjice. Oprtamo si pretežke razuke in zarinemo v breg. Po petih urah dospemo na Prehodavce. Tam si ogledamo bivak, a ugotovimo, da je pretopel, tako da se odločimo, da če smo že tolk opreme vlačil s sabo, da bomo spali na prostem. Najdemo optimalno lokacijo baznega tabora in poprimemo za lopate. Sprva je kazalo, da nam bo vroče, a se je sonce hitro skrilo in nakazalo, da bo mrzlo. Da se nebi zasanjali pod tisoče zvezdami, smo si skopali luknjo v snegu. Ob gurmanski večerji in raznovrstnimi zgodbicami smo se spravili spat. Ob mrzlem jutru nas pogreje prava đurova turška kava, nato pa se spravimo proti steni. Enim je bl za nove, drugim bolj za preizkušane stare klasike. Tako, da z Jakobom zlezeva nekej na izi na sedlo pod Kanjavcem. Sicer najdeva zanimivo ledno linijo, a je bila mati narava letos tam preškrta z ledom, tako da sva nosila vso plezalno opremo samo za trening. Na sedlu mi uspe nekak spravit prekrvavitev nazaj v prste na nogi, v nožne palce pa šele na sončku na vrhu Kanjavca. V baznem taboru, se namestimo na sončku in opazujemo pogumne plezalce v steni Poprovca. Sestopimo v dolino in da bi bil dan še bolj zanimiv, nam zato poskrbi avto z prazno gumo. Za zaključek pa opravimo analizo na pici v Dovju.