En tak mini Akademski tabor

Sredi tedna sva se z Nacetom začela ment, da bi bilo fino, da bi vikend izkoristila še za plezanje. Obetalo se je lepo vreme in fino bi bilo v žep spravit še kakšno smerco. Podobno idejo sta imela tudi Jaka in Matevž. Nekako smo si rekl- ja pejmo pa skupi nekam! V četrtek z Matevžem narediva nek okviren plan, ki sva ga v petek z Nacetom malo preuredila, ker je bil mogoče malce preveč obsežen. Matevž in Jaka sobotno jutro že pričakata v Vratih, midva z Nacetom se pripeljeva zjutraj in v gužvi komaj uspeva dobit parking.

Napakiramo pretežke ruzake in se čez Sovatno podamo proti razcepu do Bovškega Gamsovca, kjer pustimo večino stvari, s seboj vzamemo zgolj nekaj plezalne robe. Na vrhu Gamsovca obvozimo planince in nadaljujemo proti grebenu v smeri Pihavca. Glede na to, da sem nekaj grebenov že dala čez, bi lahko rekla, da se omenjeni lahko zavihti kar visoko proti prvemu mestu glede podrtosti, in priznam, vmes sem si rekla tudi »kaj mi je tega treba«, a vendar je tako čudovit, da bi z veseljem šla še enkrat. Na grebenu smo se strašno zabavali, plezali po filingu, si kakšen del tudi začinili, na enem delu sva z Matevžem uporabila manever- »z roko v roki čez podrtijo« žal pa nismo našli mastnega kamina iz opisa, ki si ga je predvsem Matevž zelo želel. Prečenje torej ponuja težavnost do nekje IV stopnje, konkretno izpostavljenost, vmes sta dva abzajla, ki sta tudi navrtana. Samotni dan smo zaključili na Pihavcu, ki je nudil čudovite razglede.

Pod podorom smo se podali pod steno Pihavca in nazaj navzgor proti nahrbtnikom, potem pa smo se odločili, da si zaslužimo pivo na Kriških podih. Trije novopečeni alpinisti smo dali vsak za eno rundo in posedanje pred kočo je za rahlo utrujena telesa z dodatkom alkohola prineslo tako zabavo in veselje, da se bomo ob spominu na ta dan verjetno vsi še dolgo smejali.

Vesela ekipa se nato odpravi proti Križu, kjer si težo nahrbtnikov malo nad Pogačnikom še dodatno ojača z vodo in v temi pridemo do bivaka IV, kjer nas že čaka Julija. Najdemo si prostor za spanje blizu bivaka in poti in skupaj pod zvezdami še malo evalviramo preživet dan.

Zjutraj nas s prvim soncem zbudi Dejan in prav počasi se spravimo v pogon. Odpravimo se plezat v Škrlatico- Južni greben. To smer sem planirala že tolk časa, pa nobeno jesen še ni bilo prave prilike. Res smo si ga vzeli na easy in plezali dobršen del dneva, zabave tudi tokrat ni manjkalo. Smer je res res lepa, skala kompaktna, a vendar vmesni deli precej našodrani, tako, da je pri plezanju res treba bit zelo previden. Za vrh Škrlatice se nismo odločili, ker se nam je že malo mudili v dolino in tudi vreme nas je že malo priganjalo. Pri ruzakih spijemo še eno pivo, napakiramo vso robo in zdrvimo v Kot na pico.

Odličen vikend v še bolj odlični družbi. Prečenje, kot smer v Škrlatici pa res toplo priporočam.