Dolomiti ali kako smo komaj spili en liter vina

O taboru smo sanjali celo poletje, potem pa ga je odnesla delovna vnema, zato smo se odločili, da vsaj za par dni odrinemo do Dolomitev.

Prvotna zasedba Maja, Špela, Mojca, Dejan in Marinc se je okrnila na 5, ker je mister kanister zaradi poškodbe ostal doma. Tako je bil Dejan prepuščen 4 babam. Vseh 5 se nas je nabutalo v škodo in popolnoma nabasani smo se odpeljali proti Dolomitom v torek popoldan. Na poti smo se ustavili v Toblach-u, kjer smo pri jezeru skuhali večerjo in si privoščili kozarček Terana (zdravje je seveda na prvem mestu). Ker je bil kar precej mraz smo se odpeljali že do poznane rdeče hiše, kjer smo želeli prenočiti, vendar je nekdo v vmesnem času (enega leta) očitno poskrbel, da le to ni bilo mogoče. Tako smo se spustili nižje do parkirišča in pod milim nebom opazovali utrinke. Jutra očitno niso naša močna točka in tako smo se v sredo šele okoli 10 ure premaknili do Cinque Torri, kjer smo v čudoviti gužvi plezali Via Lusy Pompanin (neka 100m 4ka); prva naveza Špela in Mojca, za njimi pa še mi trije. Z Majo sva ugotovili, da bi bilo, glede na najine pevske talente sicer edino prav, da bi plezali v navezi z Igorčkom, ker bi se tako lahko imenovali Igor in zlati zvoki... Smer lepa, brez posebnosti, na koncu pa smo potrenirali še abzajl.

Ker nas je zebl kot mačke, smo se šli pogret v bližnjo kočo, kjer za razliko od naših soferajnovcev nismo naročili vina ampak čaj. Cene zelo zelo kulturne! Cvilinge smo vrgli v avto in šli še malo pofrikat, vmes pa srečali še Tratarja pa Slapšaka: "Evo, naša Francija"!

Veter kar ni pojenjal in med frikanjem smo se morali kar dobro držati skale, da koga ni odneslo. Nato smo se podali še na bližnji hrib pogledat še razglede na drugo stran.

Precej pozno smo prišli v "dolino", kjer smo zakuhali jed, katera je bila na meniju celoten dopust- kaj drugega kot makaroni! Na bližnjo jaso smo postavili naš šotor, ki se je seveda z okolico zelo dobro zlil. Bili smo preprosto neopazni s šotorom velikosti ene manjše garsonjere. Zjutraj rituali kot vedno, igranje tetrisa s prelaganjem robe iz in v prtlažnika ipd.. tako da smo se spet zarana odpravili na prelaz, kjer smo v Lagazuoi Piccolo plezali smer Via del Buco (IV). Smer naj bi imela okoli 280 (nekje piše 240, nekje 300), bila naj bi navrtana, ampak mogoče se spomnem 3 svedrovcev. Čeprou jz s svojim vidom res ne morem biti objektivna, glede na to, da sem na vrhu smeri sedela na štantu in Špeli trapasto razlagala, da res čudn, da ni štanta

No, plezali smo v navezah Klinar- Malenšek in Vampel- Kuhar- Lendero.

Sicer pa je smer v nas pustila res lepe vtise! Naša prva prava hribovska!

Na vrhu sva drugo navezo čakali kar nekaj časa, ker so ble vmes še neke počasne škotske naveze in med tem je Špela neuspešno zmetala pol čokolade po hribu, ker je kavke niso marale; več kot očitno Potem pa smo se skupaj podali še na vrh hriba, kjer smo si spet privoščili čaj in kofe, poleg tega pa sta očitno Maja in Špela zelo uspešno koketirali s kelnarjem, ker smo dobli tudi zastonj prigrizke. Po drugi strani smo se podali do prelaza, potem pa se zapeljali do Misurine, kjer smo pri jezeru povečerjali, potem pa se vrnili nekaj km nazaj, kjer smo se zakampirali, nekje pod cesto. Ker je bil ponoči napovedan dež smo spet postavili naš apartma. Dogovorjeni, da zjutraj pa res odrinemo zarana, ker so po poldnevu napovedane padavine smo okoli osmih zjutraj po hitrem postopku pakirali šotor, čez nekaj minut pa že v vseh mogočih različnih jezikih gospodom carabinierom razlagali, da smo bli ful pozni in da je bil kamp zaprt. Nekaj je omenjal neko kazen in nismo točno vedeli a govorimo o 500e, a o 50e; na koncu je eden izmed njih drugemu predlagal, da naj bo to samo opozorilo. Ja, po nekaj dneh brez tuša smo očitno res izgledali podobni tistim, ki na bavarcu fehtajo za litrco!

Srečni, da smo prihranil 50e smo se prestavili do jezera, kjer smo imeli zajtrk, tam smo spet raztegnili šotor, da se posuši in ni minilo 5min, ko nas je začela nadlegovat še lokalna policija.

Vremenska napoved ni bila baš neki, tko da smo se odločil, da ne gremo neke daljše smeri in smo šli frikat. NO, v resnici smo bli vsi kr neki gnili in smo se šli pol še mal turiste v mestu. Jufka, pica pa kafe in že smo šibal prot Sloveniji.