Če si na zavodu pač plezaš

Ko enkrat diplomiraš, se začnejo zate grebst vse firme..no zato sem se odločila za firmo, ki zaposluje največ folka, pa še cel poletje dopusta ti dajo..ni da ni

Poletje sem kar dobro izkoristila in mi je uspelo zlest nekaj smerc:

Skupaj s Katarino sva se začele ogrevat že v Paklenici, kjer sva zlezle Water song (6a+, 160m), Pero (5c, 80m) in Mosoraški (5c,350 m). Sezono v naših hribih sva hotle otvorit v NŠG-ju, Košir – Brelih, ampak je blo mokro in sva se za tolažbo podale v Steber ob Kamenkovem kaminu (V/IV, 150m) in Pokljuško smer (V+/IV, 120 m) – tud če ne bi šle, bi prežvela. Čist čist zares pa se je začelo v Veliki Mojstrovki, Smer Debeljakove (IV+/IV, 450m). To je bila za naju prva »resna« smer in morm rečt, da nama je šlo kr dobr (se mi zdi kr primerna smer za začetek).

Vikend na Korošici sva s Katarino preživele v Ojstrici, Smer Ogrin-Omersa (V-/450m) in v Vršičih, Lukmanova (IV+/III, 150m). Po smeri se sprehajaš en cajt levo, en cajt desno, vmes te pa presenetijo izpostavljeni deli, šoder, na cajte pa dobra skala in uživaško plezanje. Če imaš pa »srečo«, lahko naletiš na navezo, ki ti popestri dan z zanimivim načinom komuniciranja. Res sem srečna, da Katarina nima težav z živci:D

Konec junija smo se odpravili v Dolomite(Katarina, Toni, Artač, Tada, Krejmer pa jst) in se prvi dan skupinsko pripravljali na dobro skalo v Tofani di Rozes, Primo spigolo (V+, 400m), naslednji dan pa smo se s Tonijem, Artačem in Katarino podali v Dimai Eotros, Tofana di Rozes (IV+, 850m). Dobra plezarija, presenetil pa nas je zadnji cug v Dimai Eotros -  sva bile kar srečne, da sta bila Toni in Artač pred nama.

Tudi julij je bil kr zanimiv&uspešen: Najprej sva bile s Tado v NŠG-ju, varianta  Kranjske poči (V, 300m). Tada je že omenila, da sva imele na vrhu kar zanimiv meeting:)

Par dni zatem sva šla z Artačem v Šite, Belač-Zupan (V, 500m) – res lepa smer, ki ponuja konstantno plezanje in zanimive detajle.  Zadnji del smeri sva cuge mal združila, ker si nisva hotla prvoščit, da ne bi bila znotraj časovnice

S Tado sva imele plane v Kovinarski, Velika Mojstrovka (V/IV, 400m). Na srečo se nama je pridružil še Matic, ker drugače bi se verjetno najini plani končali v prvem cugu. Poleg prvega cuga, me je zanimalo, kaj se bo dogajalo v zgornji prečki - prečka ni baš nešto, kokr nekateri strašijo po forumih.

Toni naju je s Tado popeljal v Veliki Draški Vrh, Spominska smer Dr. Tomaža Ažmana (VI+/V-VI, 400m). Smer je bogatejša za en klin, ker ga nisem mogla izbit – marsikomu bo prišel prav! Smer mi je bila zelo všeč in mislim, da jo bom verejetno še kdaj plezala.

Z Maticem, Tado in Mučičem smo se cel dan »zabavali« v Planji, Mansarda (VI, 500m). Najprej smo plezali, potem smo vedrili, nazadnje smo pa še abzajlali.. Sem se pa kr dost naučila, tako da je včasih koristno tudi kaj takega…seveda dokler se vse dobr konča.  

V edem tednu sem dvakrat plezala tudi v Triglavu; najprej s Katarino Bavarsko smer (IV+, 500m), nato pa še z Artačem Skalaško z Ladjo (V+/IV+, 1000m). Bavarske sva se lotile na soboto in sva preventivno štartali bolj zgodaj, ampak očitno ne dost- pred nama so bile 3 naveze, tako da sva se na vstopu zabavali s Hrvati. Smer je lepa in nabita, tko da uživancija. Skalaška z ladjo me pa ni nekej prepričala, mogoče dva cuga –  en raztežaj v spodnjem delu in zgoraj Ladja. Tonijevega štumfa nisva vidla

S Tado sva se še enkrat vrnile na Vršič in v NŠG-ju plezale Smer po zajedi (V+/IV-V, 300m). Zelo dobro opremljena in lepa smer, edin en cug je bil mal bolj krušljiv, ostalo pa super. Plezali sva tudi v Debeli peči, Sekločeva (V, 400m). Od celotne smeri me je najbolj navdušil predzadnji cug Jesih-Potočnik.

Za konec pa sva s Katarino v petek podali v Škrlatico, Južni raz (IV/III, 350m). Pravijo, da je ena izmed lepših IV pri nas in to lahko samo potrdim. Prespale sva v bivaku in se zjutraj odpravile pod steno…malo naju je skrbelo, da bova spet vso robo po nepotrebnem vlačili za sabo (zjutraj je bila megla, mraz pa še nekaj snega), ampak sva se na koncu nastavljali soncu, ko se je večina kopala v megli.

Ugotavljam, da včasih sploh ni tako slabo, če nimaš službe. Večino časa sem bila po hribih (mal plezat, mal hodit, na cajte pa tud kam samo prespat), vmes pa sva s Tado nabirale kilometre tudi na kolesu.

Zdej pa čakam na zimo in na skrivaj že mažem dilce

Lp Petra