Mednarodni dan gora (11.12) sem počasti kot se spodobi – v gorah. S kolegoma Borutom (AO Radovljica) in Mihom (AO Jesenice) sem za uverturo v sezono izbral ledno smer Vidova sračjka.
Dostop mi ni bil nič kaj všeč – pot skozi ruševje in udiranje do dna, ampak bol izkušena kolega ste me mirila, da to je še super. Zaradi megle kot v turški savni slapu nismo videli dokler se nismo skoraj zaleteli vanj, smo pa na njegov obstoj sklepali po kupih sveže odlomljenih skalah-posledica podora izpred treh let.
Iz slapu je teklo še bolj kot iz mojega nosu, ampak je šlo. Se je pa zato malo bolj podiralo v sosednjem slapu. Prvi raztežaj (v prvem raztežaju 60 m in malo je 20-30 m skok z konkretnim naklonom (85⁰) ostalo pa je bol kot ne sprehod. Sledi še en skok, okoli pet metrov, z izredno slabimi možnostmi za sidrišče.
Potem pa še malo lažje plezarije za izstop z gnilim snegom in drobirjem.
V gradivu je priporočen sestop v levo, ampak nam, kot tudi alpinistu, ki nam je sledil, se je zdelo bolje obrniti in prečiti v desno (plezanje 3. Stopnje) in po grapi navzdol (1 abzajl). Abzajl se da narediti na skobi od (domnevam) ferate.
Sneg se mestoma predira, mestoma drži težo (tu pridemo na svoj račun lažji ljudje).
